.



7. del – Otrok-prva tri leta

Prva tri leta

 Otrok je rojen. Leži, kot je bil položen, /…/ in povsem odvisen od tega, kje se je znašel in tega, kdo ga bo sprejel. Dan in noč mu ne pomenita nič. Brez urnika ve, kdaj želi svojo hrano, in joče dokler je ne dobi. Poleg tega pa ne zna dvigniti niti svoje glavice, ki je velika in težka ter negibna v primerjavi z majhnostjo udov in njihovimi energičnimi, toda neusmerjenimi gibi. /…/ Materinska skrb se zliva k njemu, včasih še celo premočno. Iz izkušenj vemo, da celo najmanjši dojenček hrepeni po ljubezni, vendar pa se v njej ne sme dušiti. /…/ Spoštovanje do majhnega neznanca nam bo pomagalo ohranjati ravnotežje. Toda brez ljubezni življenje ne more uspevati in za nobeno obdobje to ne velja bolj kot prav za njegov začetek. (Edmunds, 1992, str. 17.)

Tako je Edmunds v knjigi Umetnost waldorfske vzgoje opisal  novorojenčka. Poudaril je tudi vlogo materinske ljubezni ter obenem opozoril na pomen spoštovanja otroka. V nadaljevanju povzemamo njegov opis nadaljnjega otrokovega razvoja.

 Po približno šestih tednih nastopi čarobni trenutek prvega nasmeha, skoraj hkrati pa tudi prva resnična solza. Nasmeh in solza pomenita začetek govorice, značilne samo za človeška bitja. Dvig težke glavice je prva naloga majhnih udov in opravijo jo le z velikimi napori. Toda to je šele začetek, saj bo v naslednjih mesecih majhno bitje sedelo in nato ne bo dolgo, ko se bo otrok po vseh štirih odpravil na svoja raziskovanja, pri čemer bo prijel in celo okusil vse, kar sreča na poti (prav tam, str. 17-18).

 Pomen prvih treh let življenja poudarja tudi Carlgren (1993, str. 33). Meni,  da imajo prav poseben pomen za vse življenje. Čeprav se ga ne spominjamo, to obdobje živi v naši globini. Nikoli kasneje nismo tako zelo pod vtisom okolja, nikoli kasneje nismo tako predani dogajanjem v svojem lastnem telesu. Nikoli več se ne bomo s takšno žilavostjo in trdno voljo učili osnovnih sposobnosti za naše nadaljnje življenje: hoje, govorjenja in mišljenja.

 Igralnica v Waldorfskem vrtcu Maribor – Mavrična dežela

Igralnica v Waldorfskem vrtcu Maribor – Mavrična dežela

Ena najpomembnejših nalog ljudi, ki se ukvarjajo z vzgojo in nego otrok, je zato opazovati in razumeti, kaj se dogaja, ko se otroci učijo teh osnovnih sposobnosti. Le tako bodo lahko nudili otroku to kar v svojem okolju najbolj potrebuje: mirno potrpljenje, nežno toplino in razumno odločnost (prav tam).

 Hoja nas spominja na fizikalne pojave, kamor sodi tudi težnost. Naša pokončna drža s hrbtenico kot nosilnim stebrom je eno samo lovljenje ravnotežja. Tudi otroci so močno presenečeni, ko okrog enega leta prvič odkrijejo novo sposobnost. Njihov zmagoviti izraz prihaja iz njihove notranjosti in jasno priča o enem najpomembnejših trenutkov v življenju, ko se ves organizem začne usmerjati v prostor (prav tam).

 Že po nekaj mesecih se začne naslednja stopnja razvoja. S pokončno držo ima otrok povsem drugačen pogled na svojo okolico in to sproži v njem nove potrebe. Glasovi, neartikulirani izrazi in značilno otroško blebetanje začnejo dobivati smiselne oblike. V kratki polovici leta se otrok nauči več sto besed. Tri- in štiriletniki obvladajo že vrsto zapletenih slovničnih oblik, ki jih razumejo veliko kasneje. V življenju se ne bodo nikoli več tako hitro učili nekega jezika (prav tam).

 Govorica razkriva čustveno povezavo človeka z bitji in stvarmi v okolici. Z njo se prebudi mišljenje. Pokončna hoja in artikulirana govorica sta sposobnosti, ki se razvijeta v stiku s fizičnim okoljem. Prvi poskusi razmišljanja pa pričajo o novi sposobnosti. Otrok  zna utihniti in se poglobiti vase, začenja ločevati med seboj in svojim okoljem. Mišljenje odpira pot izkušnjam zavesti in je imeniten pripomoček naše usmerjenosti in budnosti v življenju. Hoja, govorjenje in mišljenje so med seboj povezani. Kretnje in motorika vplivajo na razvoj možganov, še posebej govornega središča. Pri zdravih, normalnih otrocih povzroči razvojne motnje zgolj pomanjkljiv stik z drugimi ljudmi. Na to kažejo tudi izkušnje z otroki, ki so odraščali v zavodih. Čeprav vemo, kako pomembno je posnemanje za majhnega otroka, mu v praksi pogosto ne zaupamo dovolj. Primanjkuje nam poguma, da bi vzgojo zasnovali na tem načelu, zato poskušamo otrokov razvoj pospešiti še z drugimi sredstvi (prav tam, str. 33-35).

 Ko se ukvarjajo z majhnim otrokom, starši pogosto poskušajo podzavestno ali zavestno vplivati na njegovo učenje: ponudijo mu roko, da bi lahko vstal, ga ob pomoči slikanic poskušajo naučiti čim več novih pojmov, a po drugi strani s svojim najmlajšim govorijo v otroškem jeziku, ki vendar zveni tako prisrčno … Ne zavedajo pa se, da s tem  v resnici zavirajo otrokov razvoj. Steiner je opozarjal, da si otroci želijo slišati pravilno govorico in se ob njej razvijati. Otrok naj kar govori v svojem prisrčnem, domiselnem otroškem jeziku – posnemanje ga bo pripeljalo na pravo pot. Odrasli s kultiviranim govorjenjem otroka navajamo k resnicoljubnosti, jasnosti, oblikovanosti. Te vrline se ne vtisnejo le njegovi duši, temveč tudi njegovim govornim organom (prav tam, str. 35).

 O tem je Steiner (1994, str. 33, 34) govoril že leta 1907 na predavanjih  Nemčiji, ki jih je nato izdal v knjigi Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti:

 Bodite s svojo govorico vedno nekaj let pred otrokom (geniji so v svojih knjigah stoletja pred nami); z enoletnim otrokom govorite, kot da bi imel že dve leti, s tem pa, kot da bi  jih imel šest, ker se razlike v razvoju zmanjšujejo v obratnem sorazmerju z leti. /…/ Radost in natančnost v govorjenju z otroki naj izvira iz njihove lastne radosti in natančnosti. Govorice se lahko od njih naučimo, tako kakor jih z govorico učimo; od tri- ali štiriletnih otrok sem slišal smele in vendar pravilne besedne tvorbe: pivski sodar, strunar, stekleničar (izdelovalec sodov za pivo, strun, steklenic) – letopir (vsekakor boljše od netopirja) – glasba gode – skozigled (namesto daljnogled) – kako rad bi imel službo kot tortojed ali kot tortar – nasmejal me je dol s stola – in tako naprej.

 Nekje okrog tretjega leta se otrokovo obnašanje pogosto zelo spremeni. Majhni otroci o sebi govorijo v tretji osebi: »Drago hoče še marmelade«, »Ana je žalostna«. Potem pa začnejo govoriti v prvi osebi in se označevati z »jaz« (Carlgren, 1993, str. 38).

 Steiner (1994) je to spremembo pojasnil takole:

 Doživetje samega sebe kot jaza pomeni za mnoge otroke nenavadno globoko spremembo, ki mnogim ostane v dramatičnem spominu. Neka majhna triletna deklica, ki je ravnokar odkrila ta pojav, je začela vpiti: »Jaz sem jaz, jaz sem jaz!« /…/ Otrok se torej nekako zapre vase. Del duhovnih sil, ki so bile prej v stiku z duhovnim svetom, se od njega loči, se sprevrže v otrokovo »notranjost« in mu tako omogoči doživetje lastnega jaza.

 Presenečeni starši imajo pred seboj nenadoma togotnega in trmastega otroka, ki z veliko mero domiselnosti preizkuša besedico »ne«. Začenja se obdobje trme (Carlgren, 1993, str. 38).

 SE NADALJUJE

Iz dipomske naloge “Oblikovanje odnosa do narave v Waldorfskem vrtcu Maribor – Mavrična dežela”

Avtorica Jasna Potisk, Maribor 2012

Mentorica izr. prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec

 

 

Komentiraj objavo