.



8.del – Malo predmetov – mnogo domišljije

Daleč najpomembnejša notranja sposobnost odraslega človeka je ustvarjalna domišljija. Potrebna ni le za sodobni tehnični razvoj, nujna je tudi v vsakdanjem življenju. Brez nje se človek prebija skozi vsakdan po tirih, ki so mu jih začrtali drugi. Brez domiselnosti in brez spodbud ne najde svoje lastne poti in je nesvoboden. Temelje te sposobnosti po mnenju Carlgrena (1993, str. 40) ustvarimo ali uničimo že pri otrocih. Otroci so polni domišljije – prav tako kot umetniki. Pri večini odraslih ta lastnost z leti splahni. Če starši hočejo pri svojih otrocih spodbujati domišljijo in ustvarjalnost, imajo za to veliko možnosti.

Rudolf Steiner (1994, str. 23, 24) je o tem zapisal:

Kot postanejo mišice na roki močne, če opravljajo primerno delo, tako se možgani in drugi organi človekovega fizičnega telesa lepo razvijajo, če okolica na njih pravilno vpliva. Najbolj nazorno nam to prikaže naslednji primer. Otroku lahko napravimo punčko tako, da zvijemo star prtiček, iz dveh vogalov napravimo roke, iz dveh pa noge in nato s črnilom narišemo oči, nos in usta. Lahko pa tudi kupimo narejeno »lepo« punčko s pravimi lasmi in rdečimi lici ter jo damo otroku. /…/ Če ima otrok pred seboj zvit prtiček, mora uporabiti svojo domišljijo, da stvar postane podobna človeku. Domišljija pa oblikuje možgane. Ti se razvijajo ravno tako kot se razvijajo mišice na roki, če opravljajo primerno delo. Če pa otrok dobi narejeno »lepo« punčko, možgani nimajo nobenega dela več.

Zelo pomembno je torej, da otroci ne dobijo preveč stvari, predvsem pa ne »gotovih«. Industrijski proces je že po svoji naravi tak, da pošilja na trg mnogo popolnoma dokončanih predmetov, ki jih lahko takoj uporabimo in potem tudi zavržemo. Otrok pa je po svoji naravi tak, da se hitro naveliča igrače, ki jo je mogoče uporabiti zgolj v določen namen (Carlgren, 2003, str. 40-41).

Nazorno nam to prikaže naslednji primer:

Trije otroci stari sedem, deset in dvanajst let so se znašli v okolju, kjer niso imeli dosti igrač, zato pa veliko prostora na prostem. Ko so se naveličali svojih igrač, so se začeli igrati trgovino. Razpadajoča lopa je služila za prodajalno, dve deski in miza so bili prodajni pult, veliki okrogli kamni so postali hlebci kruha, majhni kamenčki fižol in leča, listje je služilo za solato in špinačo, popisani papirnati lističi pa za denar. V starem rastlinjaku so uredili še frizerski salon. Poleg tega so se igrali še različne igre z žogo in skrivalnice. Očitno je prav pomanjkanje igrač spodbudilo njihovo iznajdljivost. Zato je pomembno, da starši izberejo igrače, ki so trajne in čim manj ovirajo otrokovo domišljijo (prav tam, str. 41).

Otroški vrtec lahko pri tem precej pomaga. Vrtec naj ima čim manj gotovih stvari. Poleg materiala za umetniške dejavnosti seveda potrebuje tudi lepe stole in mize ter nekaj preprosto oblikovanih igrač. Predvsem pa mora imeti kamne, školjke, razne kose lesa, nenavadno oblikovane veje in štore (očiščene in zglajene). Iz takšnih predmetov se da napraviti skoraj vse. Seveda so potrebne tudi bolj izoblikovane stvari, kot so slike, figurice iz gline, okrasni predmeti iz blaga, volne, lesa, vendar so pomembnejše stvari, ki nastanejo pri sproščeni igri posameznika in skupine (prav tam, str. 41-42).

Ob tem se nam lahko postavi vprašanje ali niso majhni otroci v nevarnosti, da bodo postali odtujeni, če jih spodbujamo k življenju v svetu domišljije? Stališče Carlgrena (1993, str. 47) je, da otrok sprejme vase vse, kar vidi v okolici. Če ljudje v njegovi okolici stojijo trdno na tleh in imajo smisel za praktične strani življenja, se takšno razmerje do stvarnosti odraža tudi na otrocih. Starši imajo tudi tukaj osrednjo vlogo, pa tudi vzgojiteljica lahko s svojim vedenjem veliko prispeva.

SE NADALJUJE

Iz dipomske naloge “Oblikovanje odnosa do narave v Waldorfskem vrtcu Maribor – Mavrična dežela”

Avtorica Jasna Potisk, Maribor 2012

Mentorica izr. prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec

Komentiraj objavo