Vsakemu se je že kdaj v življenju zgodilo,da se je zaljubil.Pa se je zaljubil-zaljubila v pravega. Tudi meni se je to zgodilo.Spoznala sem fanta svojih sanj in se noro zaljubila. On je bil zame Bog in bila sva neizmerno srečna.Imela sva vse in pričakovala sva naraščaj.
Tik preden je na ta svet prijokal najin sin,je šlo še samo vse navzdol.Moj moški,ki sem ga kovala v zvezde in mi je pomenil vse,je vedno bolj popival in se vedno bolj grdo obnašal do mene,kar me je zelo potrlo in prizadelo.Kljub vsemu,sem se trudila, da bi mu v vsem ugodila in da bi bili srečna družina. Da bi najinemu sinu nudila srečno in razigrano otroštvo,polno ljubezni in topline. Njegovo popivanje se je samo še stopnjevalo in njegovo nasilje tudi.Psihično nasilje je prešlo v fizično. In tako se je zgodilo,da sem s pet mesečnim sinom v naročju v hladni februarski noči ostala brez vsega. Prišli so policisti in mu zaradi pretepanja mene in še tako majhnega sina izrekli prepoved prebliževanja. To noč sem začela življenje na novo, brez vsega. Nikakor se nisem mogla sprijazniti z nastalo situacijo. Zakaj me je pretepal,zakaj me je zmerjal,zakaj je postal takšen… in zakaj ga še vedno tako noro ljubim. En začaran krog,iz katerega ni in ni izhoda. Kup vprašanj,na katere ne najdem odgovorov.Ob skelečih bolečinah v prsih,ranjenemu srcu,prejokanih dnevih in nočeh, sem vedela,da moram dalje,se soociti z bolečino in se ne smem vdati. Sploh mi ni bilo za živeti. Zavedala sem se,da imam ob sebi dojenčka,za katerega moram poskrbeti in sin mi je dal moč,da se moram boriti in postaviti na noge.Dnevi ,meseci,leta so bili polni bolečine,stiske,strahu,..Vedno,ko je prišel v stik z mano,me je napadal,zmerjal…. Bilo mi je hudo,ko je to gledal in doživljal tudi najin otrok. Nič ga ni ustavilo. Moj strah do njega,se je stopnjeval in postajal vedno večji. Veliko je bilo padcev, a sem se vedno pobrala.Moje zdravstveno stanje je po petih letih strahu in bolečine že zelo pešalo.Odločila sem se poiskati pomoč,ker tako več nisem mogla živeti.
Udeležila sem se pogovora v skupini Ženske žrtve nasilja,kjer smo se mamice s podobnimi težavami pogovarjale v prisotnosti terapevtke.Pridobila sem na samozavesti in moči. Začela sem postavljati meje,kaj dovolim in česar ne dovolim in me nima nihče pravice žalit in pretepat.Še globje sem želela pobrskati in priti do odgovorov. Udeležila sem se družinskih postavitev,kjer sem razreševala najin odnos.Doživela sem veliki valj ljubezni in spoznala,da vse izhaja iz najinih družin. In da sva midva prišla skupaj,tudi ni bilo naklučje. Sprejela sem ga takšnega kod je,ga poskušala razumeti in mu oprostila vse slabo. Nasilja ne odobravam in to ni prav. Oprostila sem mu zavoljo svojega zdravja in najinega sina. Normalno sem zaživela. Svobodno. Nič več strahu,nič več bolečine. Vse je izginilo kdo ve kam. In midva kod starša normalno komunicirava in vzgajava otroka po svojih najboljših močeh. Kar pa je tudi največ,kar sva iz vsega tega lahko storila. Jaz sem vesela mamica samohranilka z delom v gostinstvu in sem srečna,uspešna,svobodna in ponosna nase,svoje rezultate in svojega sina.Ponosna na to da sem bila dovolj močna in uspela priti čez vse težave in iz vsega tega potegniti najboljše in zaživeti srečno življenje.
Opažam,da je ogromno nasilja in to ni prav.Hudo je,ko so tukaj še otroci in vse to gledajo in doživljajo.Zato sem se odločila,da svojo zgodbo delim z vami in dokažem,da nasilja ni potrebno prenašati in da zavarujemo svoje otroke in jim lahko nudimo lepše otroštvo. Odidemo vstran,se spopademo s bolečino, vztrajamo in nekega dne uspemo. Vem,da je težko, ampak se splača.Življenje nam samo vrne vse dobro in tudi otroci nam bodo nekega dne hvaležni. Želim vam vse lepo in veliko dobrega.
vitaFIT
Nedavni Komentarji