.



EDMUND TÜRK, W.O.R.M.S. – Nova zavest Maribora

»TOTI »MARIBOR: vzpostaviti novo zavest mesta
Iskanje in neiskanje, prepoznavanje in neprepoznavanje razvojnih možnosti Maribora
Avtorja: predstavnika skupine w.o.r.m.s.

slika Edi Turk-prof

Najpreprostejše rešitve v bistvu prav tako preprosto rešljivih vprašanj ali, recimo, problemov se, kot kažejo izkušnje avtorjev pričujočega besedila, zdijo najbolj oddaljene in nevidne. Vendar so dejansko tukaj in zdaj, pred oziroma kar med nami, a se jih ne znamo, morda včasih tudi ne upamo, lahko pa da se nam kot pripadnikom precej apatične družbe kdaj niti ne zdi smiselno dotakniti in jih videti, češ saj ni mogoče nič spremeniti na bolje.
V konkretnem primeru možnega reševanja konglomerata vprašanj, torej medsebojno povezanih problemov, ki obremenjujejo, ovirajo, zavirajo … Maribor, smo si rešilno idejo, njeno osnovo in nadgradnjo, ki so zapisane v pričujočem besedilu, zamislili in domislili v skupini ljudi, ki je vse življenje (tega je že kar nekaj let, bolje rečeno, desetletij) zgolj komentirala vsa državna in družbenopolitična stanja pri nas ali v svetu, med svojimi pogovori analizirala tovrstne zadeve, vendar pa na prav teh, tako rekoč splošnih področjih ni nikoli zmogla neposrednih aktivnosti ali pa so ji te bile že kar preveč bizarne, da bi se jih neposredno lotila – lahko da tudi zaradi pričakovanja, da bi neizogibno, čim bi se jih lotila, trčila ob katero od zakulisno vplivnih omrežij moči, raznoraznih interesov ali že kaj podobnega.
Končno pa smo ocenili in sklenili, da je doslej bilo vsega tega že zadosti in da je zdaj skrajni čas, da se to konča. Kajti za Maribor gre! Zato smo sklenili objaviti, kaj ga (in skupaj z njim tudi vse nas) teži, ter predstaviti dejstva, ki bi Maribor postavila na pot – ali usmerila po njej – k lepši oziroma boljši luči.

Iz globeli
Popisanih je bilo že ne vemo koliko besed, zakaj smo zaostali v ekonomskem pogledu in ne razvili mesta kot esencialnega vprašanja. O tem so pisali in govorili že nešteti, mnogi so vlagali svojo energijo. In Drava je tekla svojo pot. Imeli smo sicer lepe trenutke in tudi lepe čase. Konstruktivnosti, sistema z modeli, povezovanja in inventivnosti pa nikoli ni bilo dovolj. Posamezniki ali tudi določene institucije in organi si želijo napredka in vlagajo svoje znanje, energijo v projekte, ki se jih domislijo – vedno je bilo tako. Posamezniki so vlekli voz in tako narekovali tempo. In voz je bil enkrat močnejši, drugič šibkejši. Nikoli pa se ni povezala celotna skupnost in določila družbenih programov, ki so usodno pomembni za njeno ohranitev.
Ko se je že sredi preteklih 70. let vedelo, da izgubljamo stik s svetom – in že takrat smo zaostajali za “fabrikami” vsaj 150 let lastnega razvoja -, nismo zmogli preobrazbe. To pa nas je povleklo v globel, kjer ekonomske prihodnosti ni videti. Zato smo zdaj spisali pričujoče besedilo, v katerem predstavljamo projekt izvedljivih rešitev, nadaljevali bomo z razpravami in ne nazadnje prepričevali institucije, organe in posameznike, ki bi morali biti soudeleženi.
Ko na primer listamo biltene in prospekte Zavoda za turizem in gledamo njihove akcije, nam je takoj očitno, da je stvar v tem pogledu na dobri poti, da nam uspe. Napraviti moramo živahen Maribor, ki bo privlačen in uporaben za tujca, turista in ki obenem bo samim Mariborčanom omogočal pravi dom v najboljšem pomenu. A moramo vedeti, kje smo in kaj še imamo in kje so praznine, možnosti.

Ni kontinuitete, prepoznavnosti

Za vse, kar je zapisano v pričujočem besedilu, se bo morda komu zazdelo, da je prežeto z idealizmom, naivnostjo, preprostostjo, celo otročjostjo pa da v vsej tej, naši zgodbi ni prave inventivnosti, namreč da je vse že videno in preizkušeno … Toda, dejansko nikakor ni.

Pojdimo po vrsti: Maribor kot mesto je ob svojem srednjeveškem pridihu in priduhu prisopihal v 21. stoletje bolan in utrujen. V sebi ne premore več nikakršnega poslanstva in tabla, ki označuje začetek mesta in poudarja, da je to univerzitetno mesto, je pravzaprav laž in propagandno sporočilo nekoga, ki je včasih živel v utvarah.
Nekoč, ko se je mesto ustvarjalo in zidalo svoje temelje in obzidja, ga je poganjala “inercija” obstoja in spodbujala človekova želja po življenju. Mesto je živelo je ob reki in za griči. In tako je zastavilo svojo arhitekturo na tem območju in nam dalo predispozicije za naprej, za prihodnost. Danes pa žal več ni tako rekoč ne duha ne sluha o srednjeveškem mestnem obzidju, reka Drava teče leno in sivo proti vzhodu, okoliški griči se več ne šibijo pod vinsko trto kot nekoč, zato pa le veter skozi dolino piha močneje in hitreje.
Odpihnilo, skoraj nekako tako, je vse velike ideje in ustvarjalnost posameznikov, ki so v Mariboru imeli podjetja, oziroma jih je vzel zob časa ali pa so se odselili v druge kraje. A vendar je mesto premoglo in posedovalo utrinke idej in posameznike, kar je vleklo določeno maso občanov naprej. Toda, ta masa se ni nikoli zares izoblikovala v svoji družbeni biti in se ni resnično poistovetila z mestom. No, kolikor se spomnimo, je to, da bi se oblikovala in istovetila, mogoče bilo le tam v letih 1965 in 1966, a potem je vse zamrlo … In le zakaj?!
Tempo mase občanov je diktirala družbena ureditev ene ideje oziroma pametovanje ene idejne skupine. In ker je le-ta masa občanov tudi dobivala kredite in je tako lahko tudi kupovala zemljo, se je hočeš nočeš odselila iz mesta vsaj za konec tedna ali ob popoldnevih. Nato so prišli, nastopili veliki sistemi (prodajni oziroma trgovinski) in tudi naredili svoje. Sicer je v mestu bil mrk že prej, a tako sta potem prišla in prevladala še zaton in noč za vse. Ljudje so zaživeli po svoje in na svojem. Začeli so poustvarjati svoje notranje impulze, jih na različne načine artikulirati. Tako so vendarle (z)gradili objekte in na takih lokacijah oblikovali in vzpostavili vsebine, ki so bile dobre, celo atraktivne.
Neizpodbitno res pa je nekaj: Mesto Maribor je mrtvo … Tako v ekonomskem smislu kot tudi na kulturnem področju, slednjem v (naj)širšem smislu pojma kulture. In seveda zdaj pričakujemo, da se bodo takoj oglasile določene vplivne, interesne skupine, češ da temu ni res tako! Toda, še kako je res. Namreč, dokler v nekem takem družbenem življenju ni permanentnosti, širokega družbenega odziva in potrošnje, ne moreš samo pogrevati utrinkov, ki jih premoreš. Sicer resda obstajajo, a vendar … Dokler ni kontinuitete, trajne vsebine in prepoznavnosti na splošnem polju, ni nič!

.Politični balast

A izpostavimo lepo po vrsti to, na kar se nanaša naše razmišljanje (vključno s planom razvoja mesta …), da ne bi govorili o vsem, kar so mnogi (že) rekli, zapisali in za to moledovali. Ocenjujemo, da noben vodja, natančneje, župan ne strne vrst somišljenikov in nasprotnikov in jih ne “vrti” kot dobra gospodinja v kuhinji. Ne vzpostavi si seznama predispozicij in plana prioritet, ki jih ima in zahteva takšen projekt, in ne začne razmišljati ekonomsko. Ne vzpostavi si statuta dela, ki je zakonik za vse, z izboljšavami, ki jih narekuje čas. Ni inventiven in vizionarski ter se utaplja v vsakodnevnih rednih opravilih, ki mu le jemljejo čas in delovno voljo. Najhuje pa je, ko mu (recimo, kateremukoli že) le uspeš predstaviti svoje ideje pa ti odvrne, da o teh njegova ekipa intenzivno razmišlja, če se ne celo z njimi že ukvarja! Je to zgolj “diplomatski” odgovor za odvračanje nepotrebnih “motečih elementov” ali morda vendarle kaj več, recimo, bolj oprijemljivega?
O vsem tem bi še lahko “naložili” toliko kakor za celo kopico drv na ogenj in se greli. Drži pa še nekaj: v našem mestu imamo politične stranke, ki v 21. stoletje ne sodijo in preprosto poneumljajo sistem. Ekipo županstva izberejo občani na osnovi njenih vizij in statuta, ki bi ga morala uresničevati. In ta ekipa je odgovorna le občanom in samo njim. To je to. Ves politični balast, ki ga imamo in prenašamo, pa je nepotreben in ne gre v kontekst intelektualnega razmišljanja posameznika in družbe. Samo komplicira stvari in poneumlja.

slika Matjaž Mulej
ddr. Matjaž Mulej

Revitalizacija celotnega mesta
V našem razmišljanju in nadaljnjem snovanju že rečeno najpreprostejših rešitev za prav tako preprosto rešljive probleme izhajamo iz potrebe oziroma nuje po ponovni vzpostavitvi družbenih objektov in predvsem splošnega stanja v mestu, ki bi ga zasnovali na ekonomskih temeljih. Revitalizirali bi celotni prostor, dejanjem bi dodali pomembne zadeve, ki bodo potekale v prihodnje. Povezali bi srednjeveško preteklost s sedanjim časom, oboje ponovno artikulirali in vzpostavili za tako imenovani trg. Tako bi pritegnili občane mesta kot tudi množice turistov, ki se vsaj od aprila do oktobra pretakajo mimo Maribora.
Turiste, ki se torej že v aprilu začnejo množično valiti mimo mesta proti jugu, bi morali informirati že na slovenskih mejah, jih vabiti v mesto, jim ponujati prenočišče, zabavo, počitek, šport, kulturo itn. In to bi morali početi celo kar vse leto. Na raznih sejmih, srečanjih, v neposrednem in skupinskem trženju bi poudarjali naše ideje in skrb za naše mesto. Tukaj bi gost za svoj denar moral dobiti pravo stvar, se nadihati svežega zraka, se udeležiti kulturnih in drugih prireditev na prostem ali tudi v dvoranah, doživeti pestrost dogajanja in še marsikaj, da bi se v prihodnje tudi vračal. Od tukaj bi se lahko podajal v Prekmurje, na Vinsko cesto, med domačije, v terme … In ne nazadnje v Postojnsko jamo, Lipico in na Triglav ter si med nami našel (vsako)letno turistično destinacijo.
V tem novem stanju mesta bi se že samo njegovi občani počutili ugodno in bi lahko zadovoljili svoje potrebe celo po počitniških dneh. Namreč, predvsem zaradi vzpostavitve takega novega stanja bi občani koristili njegovo novo celovito, kot že omenjeni konglomerat večplastno ponudbo, ki je doslej preprosto niso mogli, in so zatorej hodili drugam. V novem stanju mesta pa bi se vzpostavil vsebine poln konglomerat prostora, v katerem živimo.
Situacija je še posebej dandanes porazna. Mesto je v preveč pogledih praktično mrtvo (to je lahko vsakomur več kot očitno, če se recimo že samo ob koncu tedna le sprehodi po njegovem središču, ki je najbolj podobno mestu duhov …) in na žalost tako osebno kot ekonomsko uničeno. Mediokriteta situacije se vleče že vrsto let, čemur bi morali zdaj narediti konec. Pri tem pa bi zajeli večino dejavnikov, ki so potrebni za gospodarski, kulturni, športni, družbenopolitični in ne nazadnje seveda turistični Maribor.
Začeti moramo pri spoznanju, da vse potrebno za vzpostavljanje novega stanja v mestu pravzaprav že imamo, le da v javnosti ni dovolj prisotno ali pa je žal uničeno. Za vzpostavljanje novega stanja pa bi morali organizacijsko na enem mestu povezati vse niti, ki mestu omogočajo dihati. Tako bi med drugim tudi zaposlili veliko ljudi, najpomembnejše pa je, da bi tako popravili napake, ki so jih v vodenju življenja mesta naredile pretekle generacije (vodstvene, družbenopolitične …), ter vdihnili smisel mestu tako v ekonomskem kot etičnem smislu.

slika smasek
Uroš Smasek

Prepoznati celovito perspektivo
Če v pričujoči predstavitvi vzpostavljanja novega stanja v mestu in seveda tudi okolici za primer sledimo, recimo, vodilni od omenjenih niti, ki bi povezovale vzpostavljeno novo stanje, ali če se, morda bolje rečeno, podamo po “transverzali” optimistično od zahoda proti vzhodu, nas ta vodi skozi nekoč turistično, družabno, športno … živo Bresternico, Sidro, staro čolnarno na Limbuškem nabrežju, Mariborski otok, Koblarjev zaliv in bližnjo Fontano, kamniški drevored z Mitnico in okoliški hipodrom, Branik, Lent z nekdanjimi znamenitimi Benetkami ter Sodnim in Vodnim stolpom pa tudi z bližnjima Sinagogo in Minoritskim samostanom, pa trge, kot so Glavni in Rotovški ter sploh Slomškov, nato kompleks z Gambrinusom in Čeligijevim stolpom, Mariborski grad ter ne nazadnje na eni strani Drave mestni park z ribniki in okoliškima Kalvarijo in Piramido, na drugi pa Pohorje z okoliškima gradom Betnava in istoimenskim pustolovskim parkom …
In še bi lahko naštevali, navsezadnje celo Koroško cesto, ki se spet utaplja v pločevini, ali katero od starih kinematografskih dvoran, ki samevajo in bi jih bilo treba na novo opredeliti. Eden res lepših mestnih prostorov pa bi lahko postal kompleks od Čeligijevega stolpa (imenovanega tudi Smodniški, sicer pa edinega še ohranjenega izmed nekdaj petih stolpov severnega mestnega obzidja) do sosednjega Gambrinusa, kjer bi lahko nastal srednjeveško prežet velik prostor za različne (kulturne …) prireditve in kjer bi se tudi lahko dogajal festival Lent. In tako rekoč morali bi (po)ustvariti zgodovinsko preteklost Maribora in arhitekturo, ki jo je mesto imelo takrat, recimo, s pomočjo trajnejših maket, delno pozidanim obzidjem in, kjer je le prostorsko izvedljivo, z nazorno prikazanim jarkom, ki je nekoč obdajal mestno obzidje. Samo mesto pa bi v njegovem obstoječem srednjeveškem predelu morali popolnoma zapreti za motorni promet (a seveda omogočati ustrezno urejen prometni dostop), razen predela z dostopom na Stari most.
V vzpostavljanju takšne ureditve bi morali posvetiti posebno pozornost – po potrebi tudi na podlagi arhivskih gradiv – temu, kaj so pretekle generacije pričakovale na primer od Glavnega trga ali od Slomškovega, ko so ju (vz)postavili, pa od gradu ali muzejskih ustanov in navsezadnje od cerkva … Le tako je namreč možno prepoznati celovito perspektivo, zakaj je kaj sploh bilo zastavljeno in kam gre. Šele temu pa je možno dodati ustrezne, nove vsebinske kontekste. Kot primer tega navrzimo kot možnost grad z že nekdaj dejavno gostilno v grajski kleti in v senci okoliške mogočne drevesne krošnje ali pa mestni park z zlahka možno, nekoč davno že dejavno klasično kavarno ter z ribniki oziroma jezer(c)i z možnostjo čolnarjenja.

.
K novi mestni zasnovi
Na tako zastavljeni “transverzali” bi eno izmed ustrezno hitrih povezav od ene “postaje” do druge lahko omogočal električni vlak in bi tako povezoval točke, ki so obenem turistično zanimive in tudi nam vsem veliko pomenijo, ker so jih ustvarili naši očetje in so nam jih predali, da zanje dalje (po)skrbimo. Tak vlak bi bil redna linija med “postajami” in bi zanj lahko bilo poskrbljeno v okviru infrastrukture javnih mestnih prevozov. Bil bi tudi ustrezno multimedijsko opremljen, da bi tako skozi spremljevalne zvočne predstavitve turisti pa tudi občani izvedeli vse možno o Mariboru z okolico, recimo, da je Brestrnica nekoč bila razgledna točka oziroma vhod z zahodne strani v mesto, da je imela lokal, motel, mini golf in ne nazadnje kamp, kar bi vse bilo potrebno oživiti, ter da ima še veslaški klub, ki bi se ga lahko vsaj delno preselilo na Lent in se mu tudi tam omogočilo dejavnost.
Na Lentu, čisto ob Dravi, bi se povrh vsega lahko postavilo, recimo, trajnejšo maketo nekdanjih znamenitih Benetk, torej edinstvene stavbe, ki je izjemno segala prav v reko in za katero je nenadomestljiva škoda, da so jo nekoč porušili, sploh ko je ogrožajoča povodenj oziroma naraslost Drave minila. In kar se še neposredno tiče Drave, bi se ob omenjeni “transverzali” splačalo temeljiteje razmisliti o celovitejši oživitvi nekdaj znamenitega dravskega splavarstva. Nasploh pa bi splavarsko, čolnarsko, pristaniško (a sicer tudi vlakovno in zagotovo še kako drugače, recimo, kolesarsko) bilo treba povezati “transverzalne postaje” na obeh straneh Drave, s čimer bi se omogočilo tesnejši stik mesta z reko, predvsem pa njeno živahnejše življenje.
Za tamkajšnjo okoliško živost že lahko (po)skrbi festival Lent, ki je osredotočen na dva poletna tedna, a se lahko dogaja skozi celo poletje oziroma poteka od pomladi do jeseni. Njegov glavni oder, edinstveno postavljen (montažno) na vodi in s tribuno nad cesto na Lentu (s tem da smo ga letos bili prisiljeni pogrešati), bi bilo treba zgraditi fiksno, kot trajno arhitekturo, in ga kot takega povezati z dostopom (mostom) do bližnje Sinagoge na Židovski ulici oziroma trgu nad Lentom, s čimer bi predstavljal pomemben prispevek k novi zasnovi mesta. Že dosedanji festivalski organizator, Narodni dom, pa lahko pripravi vizijo delovanja tako dvotedenskega kot tudi celo(pole)tnega festivala na Lentu, po mestu, v parku, na trgih (opremljenih s premičnimi odri, ki po možnosti postanejo trajnejši), s pravo idejo za prihodnost.
Podajmo se še do Mariborskega Pohorja, ki potrebuje dvig letnega turizma in prodajna izhodišča zanj, saj je vse bolj očitno zima pri nas (pre)kratek čas in njegova lega na prenizki nadmorski višini. Zimski turizem je bil smiseln ali, če rečemo, se je splačal nekje v 60. do 80. letih, sedaj pa ne več izključno. Zato pa poleg zimskega toliko bolj letni pohorski turizem potrebuje, recimo, po vseh pravilih uresničeno kolesarsko stezo in pohodništvo ter druge letne vsebine, nepogrešljive tudi v hribih in gorah drugod po svetu.

.
Izpolnitev vseh potreb
Zamislimo si, čisto imaginarno, družino z dvema otrokoma in sobotno jutro, ki se budi v lep dan. Družina po prebujenju in vstajanju razmišlja ob zajtrku in jutranji kavi, kam bi se danes odpravila. Na razpolago ima pot iz mesta ali kak sprehod ali pa da kar ostane doma. V novem stanju mesta pa ji je takoj jasno: “Saj pa imam v mestu na razpolago vse za zadovoljitev svojih potreb.” V mestu so namreč ustvarili ustrezno družbeno klimo, ljudje in družabni čas so se povrnili, objekte so obnovili in jih na novo vsebinsko oblikovali, staro so združili z novim in začeli uresničevati želje posameznikov, skupin, občanov …
Tako je center mesta z gostinskimi lokali poln življenja in tudi park – glej ga, čudo, reče imaginarna družina – je drugačen, živi! Vanj začno hoditi tudi mladi in celo kdo, ki dotlej v parku ni našel zase smisla. In tako se omenjena družina odpravi tudi proti igralom za otroke, ki so sodobna in funkcionirajo. V obstoječih bazenih se otroci kopajo ali igrajo z vodo. Na jezer(c)ih oziroma ribnikih v zgornjem delu parka ljudje lagodno, a veselo plujejo v čolnih. In na zelenicah pred ribniki ali okoli njih imajo možnost za piknike. V kavarni, trenutno akvariju-terariju, ki je nekoč davno že bil prav to, se pravi, kavarna, srebajo kavo … Nato pa se družina odpelje z električnim vlakcem mimo Kalvarije in Račjega dvora do Mariborskega otoka, kjer se gre kopat. In tako lepo naprej.
Vso situacijo s parkom pa je možno hitro vzpostaviti, ker bi se vanjo vložila, recimo, sredstva, vzeta kot kredit, ali bi se plačalo iz sredstev institucij, ki že skrbijo za določene objekte, predvsem pa ker je park kot objekt pripravljen! Seveda potrebuje na različnih področjih nekaj obnovitvenih del, ki pa ne bi smela biti preveč zahtevna (na primer posebej v zgornjem delu precej dotrajana promenada). Nato se dodajo vsebine, na novo osmišljen objekt pa se preda organizaciji, ki ga vodi. Ta ga ureja in skrbi zanj v tehničnem smislu, vsebine in pripadajoče vsebinske povezave pa podaja manjša, organizacijsko neodvisna institucija, ki je neposredno zavezana odzivu občinstva.

slika Miro Mihec
Miro Mihec

Soustvarjati, sooblikovati
Skratka, ko bodo občani res imeli besedo pri udejanjanju zamisli, se bodo vrnili v Maribor v njegovem novem stanju ter sprejeli njegov zanos in gibanje, predvsem k temu prispevali. To bo, ko bodo občani imeli možnost uskladiti lastne želje in ponudbo s povpraševanjem Maribora po kreiranju razvoja in ko bodo lahko prepoznali, kje so najbolj ustvarjalni. Ko jim bo mesto to omogočilo in se z njim povezalo, potem bomo dosegli zaželen učinek – sožitje!
Ker s pričujočim besedilom ne želimo samo navajati idej in smernic, so dobrodošli konstruktivni odzivi, kaj bi se na določenih točkah v mestu še moralo spremeniti, kako bi jih bilo dobro na novo urediti, kakšna naj bi bila njihova vsebina … Občani naj začnejo soosmišljati, soustvarjati, sooblikovati mesto. Le tako bo mesto njihovo. Vaše. Naše.
Treba je torej spremeniti razmišljanje. V tem spreminjanju in vzpostavljanju novega stanja v mestu pozdravljamo idejo povezave s kapitalom, vendar bi podjetja morala uvideti in upoštevati vsebinsko idejo, ki jih vabi v vlaganje, in jo podpreti. V tem smislu bi na primer lahko NKBM postala “naša banka” in tudi navzven odprta. Namreč, poistovetila bi se lahko z našim projektom. Enako pa velja za druge finančne institucije, locirane v Mariboru. To bi bil projekt vseh. In tudi če imamo projekte novega življenja, kot je slišati župana, jih je treba povezati, nadgraditi in postaviti v kontekst nove podobe mesta. Šele ko projekti povezano živijo, ko dobijo duhovno in življenjsko vsebino, ki se prepletata, postanejo res smiselni.

.
Zaključno opozorilo
Naš zamišljeni projekt je, kot smo sklenili, za zdaj v izključni lasti projektne pobude skupine w.o.r.m.s. oziroma njenih predstavnikov, ki sta ga osmislila in oblikovala! Za vsako razpolaganje z njim in vodenje idejno-vsebinskih niti iz njega je nujno dovoljenje avtorjev! In vse niti, ki bi bile speljane iz njega, morajo biti posredovane avtorjem!
GLAVNI PUNKTI REVITALIZACIJE MESTNEGA PROSTORA:
MARIBORSKI PARK (revitalizacija, nove prostorske in idejne vsebine),
PIRAMIDA (zastavitev novih vsebin, ureditev ponoči osvetljene poti, dolgoročno postavitev gradu),
KALVARIJA Z MARIBORSKIMI “ŠTENGAMI” (vsebinska in pohodna ureditev na podobne načine kot rpi Piramidi),
GAMBRINUS S ČELIGIJEVIM STOLPOM (turistična oživitev, kulturne prireditve, postavitev identičnega, a miniaturnega Lentovega odra, gostinska ponudba, dolgoročna možnost podzemne mestne garaže …),
SIDRO (jadralstvo, čolnarstvo, mesto za piknike z raznovrstnimi dogodki, gostinstvo …),
BRESTERNICA (vhod v mesto, gostišče, kamp tudi in predvsem za avtodome, mini golf …),
MARIBORSKI OTOK (kopanje, tudi drugo letno kopališko, športno dogajanje …),
LENT S STARO TRTO, BENETKAMI, STOLPOMA OBZIDJA IN FESTIVALI (čolnarjenje, splavarjenje, klubsko veslanje, gostišča, redni prevozi na drugi breg Drave, k Europarku …),
BETNAVSKI GRAD (gostinstvo, predstavitev notranjega parka ob kanalih …),
POHORJE (zimski in letni turizem – pohodništvo, kolesarska steza, jezera, Osankarica, terme …),
in možnosti je še na pretek.
PODPUNKTI:
NARODNI DOM (vključiti v sodelovanje z nadgradnjo programov),
SNG MARIBOR (podobno kot z Narodnim domom),
LUTKOVNO GLEDALIŠČE IN MINORITSKI SAMOSTAN (podobno kot s prej navedenima),
PEKARNA MAGDALENSKE MREŽE, MKC … (podobno kot s prej navedenimi),
BRANIK (oživitev gostinske dejavnosti, odprtje starega vrta pred objektom …),
MITNICA (že dela s polno paro),
MESTNI GRAD Z MUZEJI – UMETNOSTNA GALERIJA, MUZEJ NOB … (raznovrstno kreiranje razstavnih dejavnosti),
GLAVNI TRG Z KUŽNIM ZNAMENJEM (dodajanje novih idejnih vsebin),
ROTOVŠKI TRG OZIROMA ROTOVŽ (umestitev župana in ekipe nosilcev programov na to mesto),
GRAJSKI, SLOMŠKOV TRG (revitalizacija, umik motornega prometa …),
TRG LEONA ŠTUKLJA (manjši oder, maketa, identična Lentovemu glavnemu odru, festivali, koncerti, veselice …),
TRG SVOBODE (z maketo zidu, vkomponirano v pravo staro obzidje, na liniji proti Trgu Leona Štuklja),
VINSKA KLET, KULINARIKA v mestu z gostilnami,
EUROPARK (pristan za ladjice, nakupovanje),
itn.
TRIPUNKTI:
STOLNA, FRANČIŠKANSKA IN OSTALE CERKVE (izpostavljanje umetnostnih eksponatov, romarstvo …),
BRV DO TABORSKE ULICE (z gostilno “BMW” ter tamkajšnji predel s starimi hišami na levi strani in z Medicinsko fakulteto na desni),
TRG S PARKOM PRED I. GIMNAZIJO – TRG GENERALA MAISTRA (manjši odri, prireditve …),
STARE KINO DVORANE IN ŠTUK TER DVORANA UNION (vsebinska poživitev),
DVORIŠČA V SREDIŠČU MESTA (za prireditve, predstave, projekcije, druženja …),
HOTELSKE KAPACITETE – HOTEL CITY, HOTEL OREL , HOTEL PIRAMIDA itn.,
OKOLIŠKI POHODI – PUSTOLOVSKI PARK BETNAVA, URBAN, MARIBORSKI VINOGRADI, SADNE POTI, KOLESARSKE POTI …,
ter še marsikaj, kar se bo spletlo iz projekta.

Komentiraj objavo