.



Jesti moramo tako, kot dihamo!

Način življenja ljudi pravirov se je razlikoval od današnjega. Narave niso samo dobro poznali, temveč so z njo tudi upravljali. Preko glasov v naravi in moči svetlobe nebesnih teles so lahko izkoriščali informacijsko bazo vesolja. Sporočil niso sprejemali le z razumom, ampak tudi s čustvi. Njihova misel je po hitrosti večkrat presegala današnjo.

Prej so svečeniki vedeli, da bodo popolno oblast nad človeštvom dosegli samo, če bo njihovo mišljenje veliko hitrejše, kot pri ostalih ljudeh. Ampak kako to uresničiti? Eden od svečenikov je v skrivnem pogovoru z vrhovnim svečenikom predlagal: “Svojih misli ne moremo toliko pospešiti, da bi se povzpeli visoko nad druge ljudi, zato pa lahko s posebnimi prijemi zavrnemo misel vsega človeštva.”
“Rekel si: vsega človeštva, torej tudi svojo lastno?” ga je vprašal vrhovni svečenik.
“Da, navsezadnje tudi svojo. Vendar v veliko manjši meri. Razlika bo ogromna. Prednost bo na naši strani.”
“Tvoj predlog pomeni, da si našel način, kako zavreti misli vsega človeštva. Pripoveduj o tem.”
“Način je preprost. Pred ljudmi moramo skriti obstoječi božanski način prehranjevanja. Pripraviti jih moramo do tega, da ne bodo uživali hrane, ki pospešuje misel, pač pa takšno, ki jo zavira. To je osnovni pogoj. Sledila bo verižna reakcija. Degradacija mišljenja bo potegnila za seboj vrsto dejavnikov, ki vplivajo na hitrost misli. V primerjavi z nami bodo vsi ljudje manjvredni.”
“Kako je mogoče skriti tisto, kar je vsakomur dano od Boga?”
“Razgasiti moramo, kako nujno se je zahvaljevati Bogu za vse, kar daje.”
“Razumel sem. Domislil si se nečesa pošastnega, toda nenadkriljivega. Ljudje se bodo radi zahvaljevali Stvarniku in v tem ne bodo videli ničesar slabega. Izmislili si bomo rituale, ki bodo odtegnili ljudi od neposrednih božjih stvaritev.

Verjeli bodo, da izražajo hvaležnost Bogu, toda več časa ko bodo zapravljali za zahvaljevanje in zbiranje okoli naših kipov, tem manj stika bodo imeli z božjimi stvaritvami. Tako se bodo vse bolj oddaljevali od informacije, ki prihaja neposredno od Boga. Sprejeli bodo informacijo, ki prihaja od nas, in mislili, da je tako hotel Bog. Njihova misel bo krenila po lažni poti, kamor jo bomo mi speljali.”

*

Minevala so stoletja, ljudje so vse več časa zapravljali za verske obrede, ki so si jih izmislili svečeniki in bili prepričani, da tako izkazujejo dolžno spoštovanje Bogu. Izgubljali so stik z neposrednimi božjimi stvaritvami, zato niso več mogli v celoti prejemati vesoljnih sporočil. Njegovih sporočil. Bogu so povzročali bolečino in trpljenje, prepričani, da mu prinašajo radost.
V tistih časih so začeli svečeniki ljudem dopovedovati, kakšni hrani morajo dati prednost. Obenem so ustvarili skrivno vedo o prehrani. Potrebovali so jo, da bi podpirala delovanje njihovih možganov, duha in telesa, da bi tako laže ohranjali svojo misel pri višji zmogljivosti kot ostali ljudje.

Ljudem so predlagali, naj sejejo ene rastline, sami pa so se prehranjevali z drugimi, ali točneje, z bolj raznolikimi rastlinami kot ostali. Tako se je začela pošastna degradacija človeške zavesti.
Človek je spoznal telesne in duševne bolezni. Ljudje so intuitivno čutili pomen hrane in so skozi stoletja poskušali razčistiti to vprašanje. Pojavili so se modreci, ki so ljudem dajali nasvete o tem, katera živila so bolj koristna. Pojavila se je cela množica naukov o prehrani. Celo v takih knjigah kot sta Biblija ali Koran niso izpustili tega vprašanja.

*

Skozi tisočletja so pisali različne knjige, ki so ljudem svetovale, kaj naj uporabljajo za hrano in kako, da bi bili zdravi. Vendar se nobeni knjigi, nobenemu modrecu ali kar vsem učenjakom skupaj ni posrečilo v celoti rešiti problema prehrane. To dokazujejo vse številnejše bolezni človeškega telesa in duha. Zato so ljudje začeli izdajati na kupe knjig, ki svetujejo, kako zdraviti bolezni. Tudi danes obstaja medicinska veda. Govorijo ti, da se medicina nenehno izpopolnjuje, obenem pa lahko opazuješ, kako število bolnikov kar naprej narašča.

Kaj torej izpopolnjuje medicinska veda? Rezultati govorijo sami zase – izpopolnjuje bolezni.
Vidim, da se ti tak zaključek zdi čuden. Razmisli, zakaj večina živali, ki živijo v naravnih pogojih, ne oboleva. In zakaj človek, ki se ima za visoko razvito bitje, nikakor ne more opraviti s svojimi boleznimi? Vaša veda, ki ji je zaupana naloga zdravljenja ljudi, se ves čas svojega obstoja niti enkrat ni dotaknila temeljenga vzroka vseh bolezni. Vselej je posvečala pozornost samo posledicam. Seveda, oboleli potrebujejo zdravnike, obenem pa v pogojih sodobne ureditve zdravniki nič manj ne potrebujejo bolnike …

S časom se je hitrost misli zmanjšala tudi pri samih svečenikih, čeprav v manjši meri kot pri drugih ljudeh. To dejstvo jih je najbolj skrbelo. Vse več pozornosti so posvečali skrivnostim božanskega prehranjevanja, a se nikakor niso mogli dokopati do bistva.

Nekoč je enemu izmed svečenikov, ki je bil zadolžen za znanost o prehrani, ob koncu življenja uspelo odkriti pravilno rešitev in zapisal jo je na steno skrivnega podzemnega svetišča, v katerega so imeli vstop samo glavni svečeniki. Napisal je: “JESTI MORAMO TAKO, KOT DIHAMO.” Komaj je zapisal zadnjo črko, je stari svečenik umrl. Ni utegnil razložiti pomena tega stavka svojemu nasledniku in nikomur od drugih svečenikov. Skrivnost stavka “jesti moramo tako, kot dihamo” so se zelo trudili razvozlati vsa zadnja tisočletja. Bali so se, da bi zanj izvedel še kdo, ki bi njegov pomen utegnil razvozlati pred njimi. Zato so ga spraskali, izsekali iz stene svojega hrama. V upanju, da bodo skrivnostni pomen razkrili nekoč v prihodnosti, so stavek posredovali ustno rodovom svojih naslednikov. Toda zaman.

S problemom prehranjevanja so se skozi tisočletja ubadali astrologi, čarovniki in modreci, ki so se zbirali okoli vladarjev, vendar uganki niso bili kos. Če bi se komu od modrecev, ki so služili vladarjem, posrečilo ugotoviti, kako naj se človek prehranjuje, bi ti vladarji, ki so se imeli za najmočnejše na svetu, nehali obolevati in bi podaljšali svoje življenje. Če bi kateri od njih vedel, kaj je treba jesti, bi lahko postal edini vladar na zemlji. Po hitrosti mišljenja bi hitro prekosil svečenike.

Pa vendar vsi vladarji na zemlji obolevajo in umirajo. Ne živijo nič dlje kot preprosti ljudje, čeprav imajo ob sebi najboljše zdravnike in modrece.
Degradacija človeške družbe se nadaljuje.
Anastazija je omenila stavek “Jesti moramo tako, kot dihamo.”
Toda za svečenike je bila popularizacija tega stavka, ki je bil pred več kot pet tisoč leti zbrisan s stene njihovega svetišča, povod za veliko vznemirjenje. Večkrat so pozorno prebrali knjige z Anstazijinimi izjavami in doumeli, da ona ne le pozna stavek, ampak tudi popolnoma obvlada znanje o božanski prehrani.

Človek, ki obvlada takšno znanje, bo v hitrosti mišljenja naravno močno presegel vse svečenike skupaj, kar pomeni, da bo sposoben upravljati z vsem človeštvom, vključno z njimi. Toda da bi lahko vladal, bi moral to pomembno informacijo strogo varovati, Anastazija pa jo, prav nasprotno, razkriva vsem. Tako osvobaja ljudi izpod vpliva svečenikov in jih spet približuje k neposrednemu stiku z mislimi Boga.

To so spoznali, ko so videli, kako med drugim izčrpno opisuje Adamovo prehranjevanje. V knjigi Stvarjenje so navedene Anastazijine besed o tem, kako so se prehranjevali ljudje pravirov: ” Okoli njega je bilo obilje plodov različnih okusov, od jagod do užitnih trav. Vendar prve dni še ni občutil lakote. Od samega zraka je ostajal dolgo sit.” “Od zraka?” Zrak te vendar ne more nasititi. Celo pregovor tako pravi.” “Z zrakom, kakršnega diha človek danes, se res ni mogoče hraniti.
Omrtvljen je in pogosto škodljiv za telo in dušo. Omenil si pregovor, da od zraka ne moreš biti sit, vendar obstaja tudi drug rek, ki pravi; ,Hranil sem se s samim zrakom.’ in ta ustreza temu, kar je bilo človeku dano na začetku. Adam se je rodil v prekrasnem vrtu in v zraku okoli njega so bila razpršena zrnca prahu in čiste kapljice rose.”
“Kakšnega prahu?”
“Cvetnega prahu rož in trav, od dreves in plodov pa so se širile dišave. Od blizu in od daleč, od koder jih je prinesel veter. Človeka takrat problemi v zvezi z iskanjem hrane niso oddaljevali od velikih dejanj. Vse, kar ga je obdajalo, ga je hranilo po zraku. Stvarnik je že v začetku tako uredil, da si je vse, kar je živelo na zemlji, prizadevalo ljubeče služiti človeku. Zrak oziroma veter in voda sta ga poživljala.”

Seveda je v dnevni obrok hrane ljudi božanskih pravirov poleg poživljajočega zraka sodilo še marsikaj drugega, toda že zrak in voda sta izdatno hranila telo in duha.

Ti si zapisal Anastazijine besede o prehrani, svečenike pa je zmrazilo od nelagodja: čudili so se, kako jim ni padlo na pamet nekaj tako preprostega. Dojeli so zakaj… Ko so se osamili v svojih svetiščih, niso mogli vdihavati zraka, polnega peloda. Zbirali so vernike ob ritualih, kjer je množica dvigovala samo navaden prah in tako so vdihovali le prah svojih izmišljij. Razumeli so pomen prehranjevanja, zato je v njihovih obrokih vedno bilo veliko zdravilnih zelišč, raznovrstne zelenjave in sadja. Med drugim so poseben pomen pripisovali cedrovemu olju, ki so jim ga dobavljali iz daljnjih mest. Že od nekdaj so njihovi obroki vsebovali med in pelod, ki ga nabirajo čebele. Toda Anastazija je pokazala, da je bilo vse to neskončno premalo.

Cvetni prah je bil dokaj raznolik, nabirale so ga čebele in ga prinašale v celice satovja; seveda je tak pelod prinašal mnoge koristi, ampak po drugi strani se je zelo razlikoval od pestrega peloda, ki lebdi v zraku rodovnega posestva. Čebele nabirajo pelod na sorazmerno majhnem številu rož. V zraku pa je veliko bolj raznolika mešanica cvetnega prahu, ki se od čebeljega razlikuje tudi po tem, da je z zrakom premešani pelod dosti mehkejši in ga telo hitreje sprejema. Pelod v zraku je živ, zmožen oplojevanja. Z vsakim vdihom prihaja v telo, se v njem raztaplja in ga hrani vključno z možgani. Ko so svečeniki videli, da govori Anastazija o posestvih, o hektarju rodovne zemlje za vsako družino, so dojeli, da vrača ljudi k pravirom. Takoj so spoznali, da rodovna posestva ljudem ne bodo prinašala le materialne blaginje, njihovo bistvo je drugačno.

V kontekstu Anastazijine zamisli si bodo ljudje lahko ustvarili posestva, ki bodo zmogla hraniti njihovo telo, dušo in duha. Tako je vsem jasno predstavila resničnost božanskega sveta. Prihaja čas, ko se bo lahko človeštvo znašlo istočasno v dveh svetovih. Imelo bo možnost uporabljati dosežke tehnološkega, umetnega sveta in božanskih pravirov. Obeh svetov ne bodo primerjali samo po pripovedovanjih, saj bodo vse lahko sami ocenili po lastnem občutku. Sami bodo lahko izbrali, kateri svet jim bolj ustreza, ali pa bodo ustvarili nov svet, novo prekrasno božansko prihodnost. Anastazija je ljudem pokazala ne le pomen in bistvo božanskega prehranjevanja, ampak tudi pot do njega. To so njena rodovna posestva…

Vladimir, predstavljaj si jutro …

Človek se zbudi ob svitu in stopi iz hiše na vrt svojega rodovnega posestva, na katerem raste več kot tristo vrst zanj neobhodnih rastlin. V navado mu preide, da vsako jutro obhodi svoje zemljišče. Ko stopa po stezi, njegov pogled razveseljuje živa pestrost trav, dreves in cvetja. Nudijo mu zadovoljstvo in v njem vzbujajo pozitivna čustva. Nič se ne more človeka dotakniti z večjim čustvenim nabojem, kot živo rodovno posestvo. Preteklo je veliko stoletij. Svečeniki so ves čas z raznimi vrednotami poskušali odvrniti pozornost ljudi od bistvenega. Človek se je veselil nove hiše, nove obleke, novega avta ali drugih podobnih reči. Veselil se je denarja in položaja v družbi. Toda vse te radosti so pogojne in hitro minejo. Zadovoljstvo in veselje prinašajo samo na začetku, že kmalu pa postanejo vsakdanje in prinesejo skrbi, včasih celo razdraženost.

Ko se hiša postara, terja obnovo. Avto se začne kvariti in postane neuporaben. Obleka se ponosi … Človek je vedno intuitivno čutil resnično lepoto in popolnost večnega, zato so celo kralji, ki so živeli v razkošnih dvorcih, vedno potrebovali vrt. Ta rensnica se ni spremenila v milijonih let človeškega bivanja na zemlji. Resnično zadovoljstvo in mir lahko človek dobi samo na lastnem rodovnem posestvu. Ko se zjutraj sprehaja po njem, se ga veseli vsaka travica in reagira na njegovo prisotnost. Njegov vrt ne razpada, ampak raste z vsako minuto blagoslovljenega življenja. Človek razume, da se program, ki ga je zasnoval sam – drevesa, ki jih je izbral in zasadil s svojo roko, grmovnice, jagodičje – ne bo nikoli porušil, temveč bo živel mnoga stoletja. Živi lahko večno, če človek ne pomisli drugače. Ko človek zjutraj stopa po svojem rodovnem posestvu in vdihava njegov zrak, z vsakim vdihom prihajajo vanj drobni nevidni delci cvetnega prahu. Zrak je z njim nasičen in ti živi delci vstopajo v telo, kjer se razgradijo brez ostanka in ga tako prehranjujejo z vsem potrebnim.

Zrak rodovnega posestva ne hrani le telesa. Z vonjavami hrani duha in pospešuje misel. Človek zjutraj hodi po svojem rodovnem posestvu in se nenadoma ustavi, z ribezovega grma utrga tri jagode in jih poje. Zakaj se je ustavil prav pri ribezovem grmu? Zakaj je utrgal samo tri jagode? V kateri poučni knjigi je prebral, da prav to jutro potrebuje te tri jagode? Res jih je potreboval. Prav tega dne, to minuto in prav v tolikšni količini. Človek je potem naredil še nekaj korakov, se sklonil in povohal cvetlico. Zakaj je to storil? Kdo ga je opozoril, naj vdihne dišavo te cvetlice? Stopil je naprej in utrgal … Človek je tako zjutraj hodil po svojem rodovnem posestvu, se smehljal zatopljen v misli o nečem svojem in se mimogrede nahranil s plodovi, pri tem pa ni razmišljal o njih, samo čutil jih je. Človek je jedel tako, kot je dihal. Kdo je vendar tako neverjetno natančno ocenil potrebno hrano za človeka? Kje je zapisana vsa informacija za slehernega človeka, rojenega na zemlji? Ta informacija, Vladimir, verjemi in dojemi, vsa ta informacija je v vsakem človeki. Naj to pojasnim. V vsakem človeku je nekakšen mehanizem, drugega izraza se ne morem domisliti. Ta mehanizem izzove občutek lakote, ki sporoča, da telo ali duh potrebuje kakšno od vesoljnih snovi. Ne bova govorila o tem, kaj točno, v kakšnem sorazmerju in koliko. Tega nihče ne more razumsko določiti. Le tvoj organizem ve in zato sredi pestrega izobilja izbere le tri ribezove jagode. Ampak da bi lahko organizem pravilno izbral, mora poznati vso informacijo o izbiri. Takšno informacijo pa mu lahko ponudi samo rodovno posestvo. …

*

Skoraj vse jagodičje imamo lahko sveže le nekaj minut po nabiranju. Plodovi češenj, višenj in jablan so sveži največ eno uro. Kljub temu se vsako minuto spreminjajo, preobražajo v nekaj drugega.
Če utrgaš višnjo in jo pustiš ležati le eno noč, potem pa zjutraj stopiš k njenemu drevesu, jo tam poješ, nakar utrgaš z veje drugo in jo poskusiš, boš takoj začutil razliko v okusu in svežini, tudi če narediš preizkus z zaprtimi očmi. Pri malini lahko razliko zaznaš že čez eno uro, pri mnogih drugih plodovih čez štiriindvajset ur. Tako ti postane jasno, da tisti, ki nima rodovnega posestva, pa naj bo še tako bogat, ne more uporabljati sveže hrane, kar pomeni, da ne more hitro misliti…

*

Iz zbirke knjig Anastazija, poglavje Božansko prehranjevanje, avtor Vladimir Megre

Komentiraj objavo