.



Ni važno, kaj ljudje govorijo, samo, da govorijo

Pametnim glavam (sem bil rekel pametnim?) že dolgo govorim, da doktrina uspevanja cerkve in politike temelji le na naslednjem: »Ni važno, kaj ljudje govorijo, samo, da govorijo.«

In kdor ne doume tega, kdor ne spravi te njihove doktrine v svojo bit (enako kot 2+2=4), ta ne razume ničesar po teh vprašanjih. Zato ne vem, kaj lahko reče in kaj sploh lahko reče.

In prav ti me sleherni dan bombardirajo z raznoraznimi razmišljanji, vsi bentijo čez to ali ono, nihče pa niti slučajno ne doume, da sleherna beseda čez politiko in politike, enako kot čez cerkev in njene pastirje, s tem samo hrani politike in tzv. dušne pastirje. Pika. Tako velika pika je to, da bi  se morala tem domišljavcem, ki se imajo za kritične in pametne, dobesedno zabiti v glavo in tedaj bi jih nemara obšlo, da jih je pravo spoznanje pravzaprav obšlo.

Ti, Polde in ti, Micka, pa Peter in Majda, ki sta diplomirala in se imata za kdo ve koliko več kot sprva omenjena, pa vidva, dr. profesorja, ki učita otroke vseh poprej omenjenih – kaj le ste napravili vsi skupaj, da lahko sploh kritizirate? Vas zanima? Ne verjamem – pa vendar. In če premorete vsaj kanček samokritičnosti – pa tudi tega ne verjamem – se boste zanesljivo našli v naslednjem:

Človek ni božja napaka, bog je človeška napaka, kar je duhovščina sijajno zapeljala v pravljico o človeku kot grešniku, zato pokorščina odrešeniku, blaženost in zveličanje, s tem pa v človekovo suženjsko moralo in svetohlinstvo. In to ni nič drugega kot čredna religija neodgovornosti, strahopetnosti in okornosti razmišljanja. Kakšna stvar se sicer posreči – pa še to le tehničnega značaja, naravoslovje in družboslovje sta zgrajena na povsem napačnih postulatih – na splošno pa človek ne napreduje že tisočletja. Ves človekov napredek je torej le navidezen, slepilo, človekovi možgani uravnavajo zgolj ždenje in potrpežljivo prenašanje krivic in kapric cerkvenih in političnih vodij. Znamo brati in pisati in se imamo zaradi tega za neskončno višja bitja od ovac, pa za varnimi zidovi stanovanj vse življenje le penimo, obrekujemo in godrnjamo čez vse, izven njih pa si ne upamo niti muksniti o rečeh, ki vsaj malček dišijo po kočljivem. Zanašamo se le na tisto, kar se nam postreže kot gotovo, o novih idejah pa ne premišljujemo, ker nas je strah premišljevati. Strah nas je celo pomisliti, da je bolje imeti svojo namesto nacionalne zavednosti in da je osebna dostojanstvenost pomembnejša od vseh penečih se ust patriotskih parol in domoljubnih stihov pesnikov. In kako le bi uvideli to, ko pa smo neumni, praznoverni in strahopetni, ki ne počenjamo drugega kot pišemo po nareku, se ob mastnih naslovih zgražamo nad kurjimi tatovi, jih razstavljamo, raztelešamo in jih že vnaprej obsodimo, hkrati pa se skozi branje časopisov dokazujemo po brozgi potlačenih želja in idej politikov, njihovih bolanih nagonov, nejasnih čutenj in dražljajev, čudnih izzivov in poželenj. In kakšna, vprašam, je razlika med nešolanimi in modernim izobraženstvom, ki je – da smo si na jasnem – izobraženo le na papirju? Prav nobene razlike ni, moderno izobraženstvo samo z obširnejšim besednjakom čenča o dnevni politiki in aferah. Pika. In to povsem ista kot tista zgoraj.

V nedeljo pa vsi skupaj na nogometno tekmo in – seveda z nekaj šilci v riti za pogum in izza varne ograje – rjujemo, psujemo, žugamo in grozimo fantom iz nasprotnega moštva. Razumsko področje, s čimer se tako jajcamo v odnosu do ovac, je že nekaj tisočletij ena te ista debilna ideološko teološka lajna, v kateri včerajšnji mučeniki praviloma postanejo jutrišnji mučitelji. Skratka, takšni kot smo, smo sramota za vrsto, brez kakršnihkoli notranjih razlogov, brez namena in pomena, brez višjega razloga za obstanek, saj smo edino bitje, ki je zmožno neutemeljenih dejanj, edino bitje, ki mu je, če se mu le ukaže prilika, v največje veselje posekati, pomendrati, poteptati, razbiti, izruvati, vreči v zrak, požgati, onečediti in oskruniti.

In le zato, dragi moji, nam lahko duhovniki in politiki lažejo in kradejo, kolikor se jim zahoče. In se ob tem še sijajno zabavajo. In prav je tako – to je pravičnost! Dokler končno ne doumemo in spravimo zgoraj navedeno spoznanje v svojo bit in pričnemo razmišljati od tod dalje – k še nenapisanim melodijam človeške misli.

Kako dostojanstveno pravi B. Russell »Prepogosto trdijo, da ni absolutne resnice, ampak samo mnenje in lastna presoja; da je vsakemu izmed nas samo postavljen pogoj za pogled na svet za lastne sposobnosti, lastni okus in nagnjenja; da torej ni zunanjega kraljestva resnice, ki bi ga s potrpljenjem in disciplino končno lahko dosegli, ampak, da obstaja samo resnica zame, zate, za vsakega posameznika. Vendar pa s takim razmišljanjem zanikamo enega od glavnih ciljev človeških naporov in iz naše moralne vizije izginja največja vrlina odkritosti – neustrašno priznanja tega, kar je.«

Imam štiri prijatelje na daljavo, skozi čas. Prvi je Dostojevski, drugi Nietzsche, tretji Tesla, četrti pa Wilhelm Reich. Pisana druščina, ki pa je zaobjela večino poprej omenjena vprašanj in jim je dala tudi prave, zelo enostavne in vsakomur razumljive odgovore. Je kdo od tistih, ki me dnevno bombardirajo s svojim kritikarskim razmišljanjem, sploh prebral kaj, kaj šele mičkeno razumel (da o doumetju sploh ne steče beseda), kaj nam želijo povedati ti najpogumnejši med pogumnimi, ti najbolj pošteni med poštenimi? Ne verjamem. Da bi jim lahko verejel, bi moral vsaj tu in tam naleteti na vprašanje ˝zakaj?˝, vprašanj ˝kako?˝ pa kar mrgoli. In dokler si ne razčistimo tega in se ne pričnemo spraševati ˝zakaj?˝, tako dolgo ne bomo znali odgovoriti niti na tako preprosto vprašanje kot je na ˝kako?˝

Je pa tako imenitno pobahati se pred svojimi: »Ste slišali, videli, kaj sem rekel, kaj napisal čez tega ali onega? Ti matr, a?«

Če bi slehernik vsaj malo pomislil, bi nemara končno doumel, da je politika kuga moderne dobe in da se pogubno širi naprej. Vojna proti njej s protesti, ulico in podobnimi rabotami pa zanesljivo ni in tudi ne sme biti pravi recept. Ulica? Kaj dobrega pa je ulica doslej že napravila? Ni potrebno iti predaleč s spominom, samo naših parlamentarcev in vladnih uradnikov se spomnimo, ki so prišli vsi po vrsti z ulice, zdaj vsi po njih. Čez par let pa čez druge, ki se bodo takisto kvalificirali z ulice. Ulica torej ni rešitev, nikoli ni bila. Zgoditi se mora vrednostni napredek človeka. In prvi korak k temu je, da se isti hip nepreklicno odrečemo vsemu časopisju in zijanju ter poslušanju poročil. Le na tak način bodo zgnili klicenosci te kuge, to pa so novinarji kot ustvarjalci javnega mnenja in politiki kot njihovi plačniki. Navsezadnje, kaj javno mnenje sploh je? To ni nič drugega kot umska lenoba posameznika. Pika – že tretja po vrsti.

Po tem kar vidim, slišim, prebiram, doživljam… ne morem mimo metaforične ugotovitve, da po večini vidim le zbegance, ki plavajo v praznini kakor vesoljci onkraj težnosti. Težnost se prepušča izključno njim samim in njihovim občutkom. Preprosteje povedano,  ljudje sploh ne vemo, kaj je življenje in kako bi bilo treba živeti. Vse se peha na žive in mrtve, človečnost, vzajemnost, sodelovanje in solidarnost – kaj neki je že to? – aha, nekaj za na kruh namazat, beseda ˝tovariš˝ v najbolj žlahtni pomenskosti te besede je postala toliko da ne prepovedana – skoraj kletvica. In komajda kdo odpahne vrata, ki peljejo v dušo, komajda kdo sanja o slepem skoku v temo, komajda kdo zmore toliko poguma, da sede v čoln v neznano.

O odnosu do bližnjega pa sploh ne kaže izgubljati besed. Treba si je samo zamisliti prizor, ko se ti po nesreči razbije dragocena vaza.

Pa je bližnjiku kaj žal?

»Prav nič,« namesto jezika spregovorijo kar njegove oči, dasi zna jezik teatralno izraziti obžalovanje. Razumljivo, vaza ni bila njegova, zakaj bi mu bilo potemtakem žal.

Razen za redke, ki so se vzdignili nad povprečno raven, je postal tak odnos do bližnjega naš  vsakdanjik. Najsi gre za nesrečno vazo ali za to, da nekje vendarle morajo zgraditi novo odlagališče za smeti. Komu mar, kje bo, samo v njegovi soseščini ne.

In krog se zaključi.

Ja, kaj me briga in kaj mi mar: znameniti in zanesljivo najtrši temelj našega razmišljanja o bližnjiku.

In le zato – vnovič poudarjam – nam lahko duhovniki in politiki lažejo in kradejo, kolikor se jim zahoče. In se ob tem še neznansko zabavajo. In prav je tako – to je pravičnost.

Zaradi vsega navedenega je človek, kakršen si je dovolil postati, spoznan za neozdravljiv rak na planetu. In že celo stoletje se spoznanje o tem spoznanju sploh ne skriva. Obe veliki vojni in vsi veliki politični dogodki v tem času so bili samo test za dokončno utrditev tega spoznanja. Pri vsej količini ˝šolanih˝ in ˝dobro informiranih˝ večina še kar naprej verjame medijem in politikom. Eden zadnjih velikih testov je tudi 11. September. Pa posnetki in niz neispodbitnih dejstev o tem dobesedno sprašujejo: »Si res tako butast, da verjameš temu, kar pravijo komentatorji in politiki?«

»Če pa…, če pa tako pravijo,« je kajpak najpripravnejši, hkrati pa najbolj bebav odgovor. Zato ne verjamem, če bo kdo sploh pogledal priložen prispevek k članku. Pa vendar ga prilagam. Govora je o zgradbi, ki se je ob dvojčkih zrušila kar ˝sama od sebe˝ (uradna verzija). Neuradna verzija in vsi materialni dokazi pa na ves glas vpijejo: »Vse tri zgradbe so bile minirane!«

In če bi se ljudje še zavedali, da je tzv. Protiteroristični zakon skoraj dobesedni prepis Hitlerjevega Protikomunističnega zakona po namernem požigu Reichtaga 1933 – ali je potreben sploh še kak komentar, še kak dokaz več?

 Ja, kje pa imamo čas za razmišljanje o teh rečeh, kajne? Saj vendar moramo najprej prebrati, komu od politikov se je spahnilo, pa kdo je katero in kaj so na to rekli drugi (kakšni dve urci na dan se seveda spodobi o tem čenčati z bližnjimi), pa danes je razprodaja tam in tam, pa ena od lige prvakov, pa kaj bodo rekli sosedje, če me bodo videli z dve leti starim mobilcem ali če pod nujno ne obnovim voznega parka…

In nekdo mora enkrat narediti konec stanju brez vsakršne logike, reda, povezav, obveznosti in odgovornosti. Človeštvo je v luknji, ki je dokončno prepoznana kot zadnja.

Pred durmi je NWO – novi svetovni red. Pa to ni bav bav, o katerem me tako bombastično, ogorčeno in s takšnim gnusom seznanjajo vsi ti modrijani z ulice. Prav nasprotno. To bo vojna proti nedoumevanju, to bo vojna za somrak, zaton in masovno smrt nesnažnosti duha in splošne družbene bede, to bo vojna za odrešitev planeta iz primeža človeku vsiljenih in zlaganih prepričanj, to bo boj za premagovanje vsega obstoječega in za prevrednotenje vseh vrednot.

Vsa potrebna tehnologija je že dalj časa v pripravljenosti, da se ohrani planet in človeška vrsta, ki je neodgovorno in strahopetno dovolila, da je postala vse kaj drugega kot to, za kar je bila koncipirana.    

In če je razumljen vsaj delček poprej omenjenega, potem se moramo brezpogojno strinjati, da je za vzpostavitev dobrega potrebna neznansko večja sila in neznansko večja žrtev kot za poraz slabega.

Dobro – le kdo bi si ne želel dobrega za svoje vnuke?

Čutite razliko prejšnjega stavka do tega, kar živimo? – in ki pravi: »Je, kar je, dokler živimo, potem je itak vseeno, potem pa lahko gre vse k vragu.«

 

Darko Žlebnik.

Darko Žlebnik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Piše: Darko Žlebnik

[email protected]

http://wearechange.si/11-september-arhitekti-in-inzenirji-resevanje-skrivnosti-wtc-7-ae911truth-org/

 

 

Komentiraj objavo