.



Notranja stabilnost in čustveno ravnovesje

V četrtek, 21.5. ob 17h brezplačno predavanje Tomaža Flegarja na temo Notranje stabilnosti in čustvenega ravnovesja v DravaCentru v Limbušu, ob 19. uri pa delavnica Jasnost duše, delavnica Celičnega zdravljenja & jedrne preobrazbe.

Govora bo o medsebojnem vplivu čustev in misli ljudi na druge in dinamiko, ki jo takšni vplivi vnašajo v podjetja, družbo, skupine in odnose na splošno, ter kako lahko s svojim nastopom pripomoremo k vnašaju nove, mirne in stabilne prihodnosti v naša življenja.

Le stabilen človek je tisti, ki lahko zagotavlja stabilne rezultate. Kajti, če človek, tisit, ki ustvarja rezultate, ni stabilen, potem se to, kar se ustvari bodisi tako ali čez nekaj časa začne krhati, rušiti. In to ni to, kar si želimo, ali?

Meditation

Stabilnost je ena velikih vrlin v življenju, ki nam omogoča, da lahko pravimo, da nekaj obstaja na način, ki nam služi, kot smo si želeli.Takšno stvar lahko potem izkoriščamo tako dolgo, dokler si jo pač želimo in jo prenehano, ko nam ne služi več. A kdo je tsiti, ki pravzaprav ustvarja stabilne rezultate oz. Od česa so odvisni stabilni rezultati. Sedaj že dobro vemo, da je veriga stabilna, kaor stabilen je najšibkejši člen v verigi. Pa sploh vemo s kakšno verigo se v življenju ukvarjamo in kaj so naši najšibkejši členi?

showStableNews

Ne, življenje ni preprosto in ko že mislimo, da so naše verige (poslovanja, delovna sila, državljani, družine) stabilne, jih nekaj zlomi in sistem se začne rušiti. A ob tem, da bi vedeli, kako stabilen je naš sistem sploh potrebuejmo neke sifisticirane analize in besede, ki jih opisujejo, ali pa je resničnost malček drugačna?Ljudje smo čudoviti stroji, naša telesa so opremljena s premnogimi senzorji, ki nas na takšen ali drugačen način opozarjajo na motnje snotraj sistemov. Za to imamo oči, ušesa, voh, imamo po tudi nekaj kar nam bolj neposredno odgovarja na vprašanje glede stabilnosti. Gre se za naš sedmi čut, in tukaj ne govorim o nečem nadnaravnem, nečem, kar jih ima prirojeno le peščica, drugi pa so izpodvrženi materi naravi, da naredi z njimi kar si pač želi.Vsi, čisto vsi, smo namreč opremleni s čutenjem, z občutki, slutnjami, le brati ne vemo signalov, ker pri njihovem zaznavanju še vedno vidimo preveč osebnih interesov in želja. A v trenutku, ko se odpovemo osebnemu in pogledamo na dobrobir sistema, postane naša slika o tem, kako stabilen je naš sistem dosti bolj ostra.V njem vidimo, čutimo razpoke. Čutimo, da z njim nji vse kot je treba, kajti ne vidimo le sebe, kot glave sistema, temveč kot tistega, ki je njegov del. Res je, naš sistem je toliko trden, kolikor trdni so njegovi deli. In če mislimo, da lahko z našo močjo volje, fizično močjo ipd., popravimo druge dele, se motimo. Ti deli se lahko popravijo le sami. In kako? Tako, da jim damo pogoje, da se popravijo sami. Človeška bitja smo zelo preprosti stroji, a po drugi strani zelo komplicirani in nihče od zunanjih gledalcev, opazovalcev ne more z gotovostjo vedeti kaj kdo potrebuje, da se bo počutil boljše, da bo deloval na najbolj primeren način za najbolj optimalno delovanje sistema. Ljudje namreč imamo poleg fizičnih teles, občutkov in misli, še čustva. In če se ta čustva ne zadovoljijo, potem sistem ne deluje, kot bi moral. Zaradi nestrpnosti v čustvih, morda nekateri deli izvajajo prehitra opravila, kar lahko povzroči razpoke, še ne do konca zaceljene rane pri nekaterih drugih delih, drugi so morda zaradi jeze vzkipljivi, kar začne motiti druge dele sistema in jih postavljati iz ravnovesja, tako da ne morejo opravljati svojih zadolžitev na najbolj optimalen način… Kakorkoli že obrnemo stvar, smo ljudje še vedno čustvena bitja, pa četudi jih nekateri tako uspešno skrivamo ali zanikamo. Potlačena čustva v ljudeh povzročajo še večje napetosti, ki prej ali pozneje vodijo do tega, da vzkipijo ob nepravem trenutku, kar povzroči nepotrebno rušenje prej postavlhjene stabilnosti sistema. V življenju ni pač vsak za vse, kar pa lahko storimo je to, da ljudem omogočimo, da so njihova čustvena življenja čim bolj varna.

SME-Award-2013

Ljudje se radi počutimo ljubljene, cenjene in to v čim več aspektih življenja. Če do tega ne pride, ko to najbolj pričakujemo, se nam začne podoba o življenju in o tem, kar v njem počnemo krhati. V sebi začnemo gomiliti gnev, bes, jezo in prej ali pozneje nastopi čas, da le-ta vznikne na plano in se raztrosi tudi onstran meja sistema.Tisti, ki je glava sistema, ki vodi in oblikuje njegovo obnašanje je bil tja izbran s samo enim namenom, namenom namreč, da ga bo sposoben varno peljati tja, kamor je namenjen. Mnogi podjetniki mislijo, da je za vzdrževanje sistema dovolj moč, ki jim jo daje odvisnost v katero jo postavi denar, ki ga za svoje preživetje dobijo zaposleni, a je to le del zgodbe. Dostikrat je za stabilnost sistema le denar premalo. Nemalokrat se je namreč potrebno za stabilnost sistema spustiti globlje, se povezati z njegovimi členi na drugačen način. Zaposlene je potrebno začeti obravnavati kot ljudi, ki imajo vsak svoje potrebe, jih priznati in se jim poizkušati kar se da najbolj približati.V komunikaciji z njimi je potrebno biti jasen in iskren, kajti v trenutku, ko se začne kaj skrivati, se začnejo v ljudeh, prej ali pozneje, spet nabirati zastala čustva, ki rušijo stabilnost sistema.

Vsi ljudje smo zelo natančni instrumenti, ki znotraj sebe čutimo, kaj se dogaja z okolico in s sočlovekom, ki nam komunicira karkoli. Je res, da se razlikujemo od človeka do človeka in je zato tudi tudi občutljivost naših instrumentov različna, a v generalnem vsi vse čutimo. Največja razlika med tem, kar čutimo izhaja iz naše interpretacije tega. Nekateri morda čutimo jezo in naš um to prevede v jezo do določenega človeka, um nekoga drugega spet v zagrenjenost in odpor do sistema, tretji um prevede čustvo jeze morda v upor… Ja, zanimiva so ta čustva in odzivi nanje. A obstaja neka skupna karakteristika, na katero pa smo ljudje le malokrat pozorni. Bolj ko smo iskreni, manjša, manj osebna je reakcija. Iskrenost in nepsorednost namreč v človeku rodita občutek, da drugi, ki mu govori, govori njemu, ne nekomu drugemu, kar se zgodi, ko človek nekaj mulja in ni neposreden, Vzamimo samo situacijo iz vsakodnevnega življenja. Ko vam partner govori nekaj z zadržkom, ali se puočutite dobro v svojem telesu? Kakšna postanejo vaša čustva? Občutki? A težava se ne konča le pri posamezniku, ne,gre še globlje. Ljudje kaj lahko namreč vpivamo drug na drugega. Za dober primer samo lahko pogledamo na demonstracije, koncert ali pa že samo na odnos med partnerjema, kjer eden nekaj želim in čez čas bo tudi drugi želel podobno. Frustrirani zaposleni vplivajo drug na drugega, vplivajo na delovno vnemo, seveda pa tudi svoj čustveni naboj odnesejo domov, v svoje družine, ki se družijo s svojimi prijatelji, znanci. Da, vse se prenaša. In seveda, tudi na delovno mesto prinašajo vse to, kar predelujejo doma.

Zakaj je takšen mir v zdraviliščih in krajih za počitek? Ker je naboj zdravilišča, njegova klima in odnos zaposlenih umirjen, blagodejen, takšen da želi pomagati pri umirjanju. In ko pridemo celi razburjeni od vsakodnevnega vrveža, morda rabimo nekaj časa, da se prilagodimo novemu vzdušju teh zdravilnih krajev, potem pa kar pademo v reko dogajanja tam. Vedno bolj spočiti smo, opuščeni… Čustvena zgodba okolice je vedno takšna, kot je čustvena zgodba tistih, ki odrejajo, kaj se naj v njej dogaja. Na koncertih klima glasbenih izvajalcev, na demonstracijah demonstrantov, v družini strašev, v državi predsednika, ministrov in vseh členov, v pojetju pa direktorja in vodstava. Kako torej doseči neposrednost in iskrenost, ko pa se zdi, da ni vse za vsakogaršnja ušesa? Ko v sebi premlevamo komu in kaj povedati, se nedvomno ukvarjamo s svojimi strahovi, upanju, mnenji, v kratkem s čustvi. Ukvarajmo se torej s tem, kakšna čustva bomo prenesli na druge. Tistim, ki jim ne želimo povedati nečesa, na njih bomo prenesli svoj naboj nezaupanja, tistim, ki jih zaupamo, naboj zaupanja itn. Kaj torej želimo komunicirati okolici, kakšna torej želimo, da je naša okolica in kako se naj počuti? V dandanašnjem življenju je vse težje krmiliti med vsemi temi informacijami in obdržati svoja čustva tam, kjer jih želimo imeti. A obstaja druga pot…

Notranja stabilnost in čustveno ravnovesje 

Naša čustvena stabilnost je odvisna od vzdrževanja naših čustev… Pa res? A se v življenju gre zares za to, da držimo, da zadržujemo naša čustva ali pa se gre za nekaj povsem drugega? Kajti, ko držimo, zadržujemo neko čustvo, smo nejgov ujetnik in se moramo ukvarjati s tem, da ga ne izpustimo iz zapora, kjer nam daje občutek, da je tako in tako in nič drugače. Ljudje smo zelo nenavadna bitja. Čeprav vemo, da smo se ob nekem trenutku počutitli nezaupljivi, kar so nam seveda povedala naša čustva, zelo radi zadržujemo občutek, da je tudi sedaj tako. Naslanjamo se na čustvo, ki je bilo znotraj našega telesa takrat in ga ne izpustimo. Vzamemo ga za dano in ga vskladiščimo, kot v podjetju, v skladišče. Seveda pa tudi nanj zapišemo: “Nezaupanje!” in za nas je zgodba končana. A ob tem pozabljamo, da je okolica zelo dinamična, da se spreminja in da so okoliščine, ki so vodile, da se je znotraj nas prebudilo čustvo nezaupanja, da se so vsekakor spremenile. Nemogoče je namreč živeti življenja z vsemi temi škatlami v našem skladišču in biti svoboden. Kajti, ko pride spet neka priložnost, ki bi ji lahko zaupali in se popeljali na valu uspeha, bomo še pred tem pogledali v naše skladišče, poizkali škatlo z napisom: “Nezaupanje!”, jo razpakirali in preprosto… Odnehali. Svojo stailbost bomo zelo elegantno zamenjali s paketom, na katerem piše “Nezaupanje!” in bomo rekli, uh, kako lepo je biti stabilen v življenju. Ni se mi potrebno ukvarjati z nezaupanjem. Pa je to res to, kar si želimo oz. si res to želimo za svoje zaposlene? Veste, tisti, ki vodi, ima največji vpliv, najbolj ga poslušajo, najbolj mu verjamejo, najbolj pa tudi verjamejo njegovim čustvom. Kar posvojimo misli, koncepte, čustva…

Pa je res to to, kar si želite za svoje podjetja, zaposlene, sorodnike, prijatelje, znance – da jih boste namreč krmili s svojim nezaupanjem do življenja, med tem, ko boste želeli spremeniti svet na boljše? Ali pa si zares želite ustvarjati svet pa svoji podobi, ki ni obremenjena z nezaupanje ali kakršnim koli drugim čustvom?

Čustva so v našem telesu zaradi tega, da se lažje orientiramo po življenju. So hipna, saj nastanejo v trenutku in tudi v trenutku izginejo. Nekatera se ustvarijo zaradi spomina na to, kar nas je navdajalo v preteklosti, nekatera pa so sveža in kar vrejo iz nas. Se še spomnite, kako je skozi vas vel mir in osvobojenost pri sprehodu skozi gozd? No, gozd ni obremenjen z nezaupanjem, besom, žalostjo, ubupom preteklosti. Gozd le je in se ne ozira na to kar je bilo v preteklosti, temveč ga zanima le to, kar je sedaj, v sedanjosti.

Meditationhttp://tomazflegar.si/

Kontakt za seminar:

Iris 041 280-009

 

 

Komentiraj objavo