.



Plastični ptiči s samotnega otoka

Pa so se mi smejali

Z več strani dobivam napotke, naj ost kritičnosti do naše vsakdanjosti našilim še ostreje. Celo več. Naj ljudi s kakšno pritlehno prikrajšam za spanec, jim zasolim jed, popačim njihovo vzorno podobo o sebi in tako dalje in tako naprej. Žal bom moral te pobudnike razočarati že kar spočetka. Sem namreč zelo miroljubne narave, prej rožnogled kot ne, zahrbtnost mi je tuja, moram pa tudi poudariti, da mi nihče ni storil nič takega, zaradi česar bi kuhal zamero čezenj. Naj mi ti nezadovoljneži oprostijo, ampak spričo naštetih lastnosti pač nisem najprimernejši naslov za babojezična predenja in osiranje po vzoru: »Al´ vpičeno, al´ vbodeno, mi nič ni prav,« kakor ne znam po vsej sili in kar tako počez razmetavati trivialne, misleč da sem kritičen, celo duhovit. Tudi ne sodim med tiste, dobro znane bajeslovce in mendaslovce, ki so vselej na tekočem o vsem, še najmanj pa razumem svobodno besedo kot priložnost, da sme vsak vsakemu ali vsak o vsakem reči kaj hoče.

Oglejte si fim na Youtube:

»Vse je mogoče, razen nemogoče,« slišim Nietzscheja. Ta fejst možakar je z najboljšimi nameni računal na to, da bo s to izjavo razumljen pri tistih, ki si vsaj mičkeno, ampak res vsaj mičkeno dovolijo poglobljenega razmišljanja. To pa pomeni, da odkritosrčno priznajo, da se jim še sanja ne:

a) kaj vse je mogoče in koliko nespoznanih resnic nas še čaka;

b) koliko spoznanih resnic nam je (bilo) zamolčanih, skritih, prirejenih…

Dobrih 30 let nazaj sem kot informatik modroval o tem, da bo imel vsak v svojem žepu telefon.

Pa so se mi smejali.

Nekje ob istem času sem v kakšni družbi kdaj pa kdaj omenil kakšno…, hm – no, med drugim tudi to, da obstaja pasma ribe, ki pleza po drevju.

Pa so se mi smejali.

Celo več. Njihova začudenost je z vsako mojo besedo o takšnih rečeh poprijemala vse močnejši izraz pomilovanja. Nekako takole kot gledamo nenevarnega bebca, ki bi mu srčno radi pomagali, pa zato ni stvarne osnove. Kot da bi hoteli reči: »Mar mi poskušamo iztisniti iz tega ali onega kakšno resnico? Moraš biti res strašno nečimrn, če jo želiš ti. Ali pa bebec, kot že rečeno. Zato ti nadvse dobronamerno in prijateljsko svetujemo: nikoli ne prikazuj stvari in ljudi z nepričakovanih vidikov. Ljudi presenetiš. Ljudje pa ne marajo biti presenečeni. Zmeraj brskaj samo po tistih rečeh, za katere mislijo, da jih že poznajo. Še najprimerneje je ostati v varnem okolju dnevnih poročil in čenč ali pa na ravni vicev o policajih ali blondinkah; navsezadnje – če že na vsak način moraš – lahko tudi iz tega skrešeš kaj primernega. Ali pa, kar je še najbolj enostavno, plonkaj! Na tak način si prihraniš kar nekaj časa za tuhtanje, hkrati pa nisi videti domišljav.«

posledica onesnaževanja

posledica onesnaževanja

 

In zdaj? Telefon v žepu in plezajoča riba sta golo, trdno dejstvo.

Nikakor se nočem hvaličiti, da pač imam nos za neke reči ali da me zanimajo reči, ob katerih  gre večina raje na pivo. Pa nimam nič proti pivu – nasprotno, toplo se priporočam za hladno. Hočem reči samo to, da se mi zdi pošteno do sebe neusmiljeno priznati, da je na svetu mogoče vse. Ker pač še ne vemo, kaj je nemogoče.

Sledeč tolikim razmišljanjem po raznoraznih medijih pa imam debel občutek, da ljudje za sveto vedo, kako in kaj. In to o vsem. Malo jim zavidam, priznam, kaj čem. Po drugi strani pa me daje še debelejši občutek, da se nismo niti za ped premaknili od sholastičnih časov, ko je za sveto in pomembno veljalo samo tisto, kar piše v knjigah – kajpak v knjigah sholastov. V zadnjem času se knjig žal ne bere najbolj, zato pač za sveto in pomembno velja samo tisto, kar…

Kar…?

Tako je: za sveto in pomembno velja samo tisto, kar pravijo drugi. Nehati verjeti sebi in verjeti drugim je neskončno lažje. Če verjameš sebi, se je treba vselej odločiti, marsikaj in marsikdaj v svojo škodo in zato si zmeraj izpostavljen obsodbi ljudi. Če pa verjameš drugim, resda trpi duhovna bit človeka, zato pa ni treba odločati, vse je praviloma odločeno in pridobiš si kimanje in odobravanje. A ne, kako fajn se nam zdi, če nam sogovornik kima? Za prste oblizat.

Na splošno je torej očitno tako, kakor pravijo veliki mediji. To pa = politika = cerkev = t.i. uradna znanost = vsi tisti, ki jih veliki mediji povprašajo za mnenje = tisti, ki verjamejo velikim medijem.

Ljudje ne dvomimo, ker nevednost o tem, kaj pravzaprav pomenijo nekatere zadeve, ne dopuščajo dvomov. Dvomi namreč potrebujejo razloge – samo naših punc se spomnimo: koj pade pomisel na nezvestobo, če si zadnje čase nekam preveč dobre volje. Kakorkoli, brez razlogov ne dvomimo, kakor ne verjamemo brez razlogov. Ne dvomimo, ker želimo, da zadeve niso vzročno povezane, in ker verjamemo, kar si želimo, in ker je navsezadnje zmožnost dvoma med ljudmi redka. Zelo majhno število duhov namreč nosi v sebi kali dvoma, ki se ne razvijejo brez gojenja. Ta zmožnost je lahko po eni strani nenavadna, izbrana ali filozofska, po drugi strani – t.j. za večino ljudi – pa amoralna, kvarna osebam in njihovim dejanjem, polna zlobe, razdiralna, osovražena za vse bogove na nebu in zemlji. 

Za marsikateri dvom se mi zdi neumno broditi po davnih časi, po Davidih, Mojzesih, Nazarenčanih… Dopuščam, seveda moram dopustiti možnost, da so pač obstajali neki tipi, ki so govorili in počenjali to in ono, pa so jim sčasoma pridodali še to in ono, jih umestili v nek čas, jih celo poimenovali po svoje… – pa jih imamo, jih citiramo, se celo zaklinjamo v njih in kaj vse še ne.

Ampak za razumevanje teh davnosti sploh ni potrebno iti tako daleč v čas – tu so, pred nosom.

Kaj bi rekel za prezračenost duha dovzeten človek, če bi mu okoli ušes zapihljalo, da so Kučan, Milošević, Tuđman in Izetbegović dobili čisto soliden, v tujini deponiran znesek, da razbijejo Jugo? Da pa ta torta ne bi bila brez »demokratičnega« nadeva in svečk, so se vzporedno financirale in zgodile še opozicije.

Ja, dragi moji, prav to torto smo snedli. Snedli? Brez razmisleka smo se znesli nadnjo kot sestradan menih na kračo po postu.

In zdaj? Ali se na splošno ne zdi, da je bilo sladkanje s to torto za večino samo prizor na TV?

Še eno golo, trdno dejstvo, kajne? In še trdo za nameček. In še trše, mnogo, mnogo trše bo, če kdo tega še ne sluti, dasi bi mu moralo biti že jasno. Enako kot bi mu moralo biti jasno tudi to, zakaj razcefranje Juge in kaj EU sploh pomeni. 

Lahko pa povprašate kakšne legalno izvoljene opolnomočence nad posvetnostjo inu duhovnostjo naroda, da vam natvezijo nasprotno. Ali pa njihove znane in priznane suflerje po vprašanju ekonomije. Ti so mi še posebej pri srcu. Najbrž zato, ker so tako skrivnostni. Nihče mi namreč noče zaupati definicije ekonomije. Kaj hočem, se pač potrudim sam: Ekonomija – to ni nič drugega kot gospodarjenje. Pika. Ekonomija, ki pa jo predstavljajo raznorazni domači in tuji guruji, pa ni nič drugega kot nekaj, čemur pravijo veda, ki z zapletenimi formulacijami in kup tujkami ves čas mlati prazno slamo, ves čas pa je tudi v službi natega ljudi. In če smo odkriti, po vprašanju slednjega ji gre sijajno.

Naj sklenem to veselje: za kakšno spremembo na bolje je mentalno zdravje še kako potrebno. Neumnost potemtakem ni posebej zaželena, vendar, kakor je videti, tudi ni izrecno prepovedana.

Piše: Darko Žlebnik

[email protected]

 

 

Komentiraj objavo