Tik pred nočnim ogledom zelenih gigantskih želv, sem se ne daleč vstran od centra za obiskovalce tudi usedlal in pripravil za spanje. Tam sem srečal tudi 3 italijanske turiste, s katerimi smo se hitro ujeli. Bili so prav zabavni. Skuhali smo si večerjo. Med tem pa je to zavohala verjetno tudi rdeča puščavska lisica, drugače nenevarna živalca, ki se je priplazila do nas in skušala odnesti nekaj hrane. Kljub temu, da smo jo splašili, se ni želela tako hitro umakniti, ampak kljub večkratnemu poskušanju, da bi nas pustila v miru povečerjati, je le sprejela naše namere. Sledil je nočni ogled želv na obali Ras Al Jinza. Celo dve veliki želvi, ki sta prišli na obalo ležti jajca, smo videli. Iz nekaterih jam (želve naredijo 2m globoko jame, kamor ležejo jajca), so prihajale na dan tudi male želvice velikosti polovico dlani, ki so si želele utreti pot v morje. Izjemni trenutki.
Drugi dan sem vstal kot ponavadi okoli 7h, da sem ob 8.00-8.30 odkolesaril naprej. Sonce je začelo pripekati že ob 9h, ravninskim cestam ob severni vzhodni obali Omana pa ni bilo konca. Predvsem pa so bile ceste ravne in kar dober trening za um in vztrajnost. Vmes sem zapeljal tudi skozi kakšno tradicionalno vas, se ustavil, dal kaj pod zob in pokramljal z domačini. Vsepovsod so me bili izredno veseli, mi ponujali vodo in hrano. V mestu Al Ashkarakh sem želel v banki menjati eure za riale, ker mi jih je zmanjkalo, pa ni šlo. Nekako se me je manager te lokalne bančne enote usmilil in mi vseeno menjal po uradnem tečaju na lastno pest. Super, spet sem si lahko kupil kaj za papat. In tako je bilo, malo kasneje se vsedem v restaurantu in takoj me nagovori Ahmed. Prijazen domačin. Povedal mi je, da v naslednjih 50 km ni nobene restavracije ali česarkoli, le puščava, torej pesek na vse strani. Obljubil mi je da mi prinese večerjo na mesto, kjer se bom pač ustavil in da je zelo vesel, da me je srečal. Tudi kosilo je poravnal on. Kako prijazno, nič pretvarjanja, ampak arabci resnično delujejo tako dobrosrčno. Ne le eden, dva, ampak skoraj vsi. Počutil sem se zelo varnega in sprejetega. V bližnji trgovini sem priskrbel še nekaj zaloge vode, tako da sem ob vsakem času imel na voljo najmanj 6 litrov vode. Včasih pa vode nisem kupil in uporabl specialni Katadyn mini filter. Seveda si nisem niti najmanj mislil, da mi bo Ahmed res prinesel večerjo, zato sem pot, ker je billo svetlo še 2h, nadaljeval. Ustavil sem se kakšnih 25 km po dogovorjeni točki v prijetnem kotičku na robu puščave, kjer sem skempiral, skuhal in v miru zaspal.
Zjutraj sem med pakiranjem stvari na kolo, kakšne 4m od šotora založil torbico z vsemi dokumenti (pasuš, letalska karta, naslovi, telefonske), kreditno kartico in denar ter najno tudi pozabil. Tisti dan je bilo peklensko vroče potovati skozi puščavo. Ura je bila že kakšnih 4 popoldan, ko sem se naenkrat spomnil in začel iskati torbico z dokumenti. Seveda je nisem našel, čeprav sem vse torbe preiskal 3x. V meni je narastel pritisk. Spraševal sem se kako se mi je lahko kaj takega zgodilo, kako bom prišel domov brez pasuša, kako bom preživel brez denarja…Toliko sem si že zaupal, da se bo vse nekako uredilo, samo imaš zaradi tega lahko pokvarjeno potovanje in nekaj dodatnih pota, ki jih sicer nebi bilo potrebno. V tistem trenutku sem se odpravil nazaj na štop. Na edinem križišču v puščavi sem čakal ves nervozen cele pol ure, ko je začuda ob 16:45 ustavil domačin s pick-up vozilom, naložil moje kolo, mene in še dva arabca in smo se odpeljali. V upanju, da najdem dokumente v kratkem, sem se pomiril. Vsi trije so me mirili (besedno). Po 1h vožnje skozi puščavo smo le prišli do točke, kjer bi naj iskali. Seveda ni bilo videti dokumentov. Vsi štirje z voznikom vred smo iskali in po nekaj minutnem iskanju 40 m vstran od moje točke kempiranja sem našel ob nekem zidu, že na rahlo prekrito s peskom vse dokumente, točno tako kot sem jih pozabil. Nepopisna sreča je bruhala iz mene in objemal sem vse tri po vrsti. Kasneje sem jih povabil vse nekaj pojesti in popiti. Še kasneje se je stemnilo in na bencinski črpalki polnil telefon, ko je mimo pripeljal Ahmed, domačin, s katerim sva se že dan prej srečala in bila dogovorjena. Poln avto arabcev me je prijetno pozdravilo in glej ga Ahmeda v avtu. Kdo bi si mislil, da se bova spet srečala. Očitno sem moral res priti nazaj v vasico Qurun (zaradi izgube dokumentov in ostalega). Takoj so me pobrali in odpeljali smo se v puščavo kakšnih 10 km v notranjost, kjer so mi pripravili pravo arabsko vegansko večerjo. Da smo imeli vodo smo iz vodnjaka črpali vodo preko bencinske črpalke 100 m do »hiše«, kjer smo bili nastanjeni na velikem arabskem tepihu. Večer pod milim nebom je bil nepopisen. Tisto večer sem na povabilo prespal pri nekem indijcu v svoji sobi, drugi dan pa se na štop vrnil na izhodišče oz. malo dlje, kjer sem končal prejšnji dan.
Se nadaljuje…
vitaFIT
Nedavni Komentarji