.



Razvoj otroka skozi sedemletna obdobja

Waldorfska pedagogika deli razvoj otroka na sedemletna obdobja.

Prvo sedemletno obdobje traja od rojstva do sedmega leta. Moto tega obdobja je: SVET JE DOBER.

V tem obdobju se budi pri otroku samozavedanja, dozoreva  živčno-vegetativni sistem, otrok postane zrel za šolo. Uči se z oponašanjem oz. posnemanjem. V tem prvem obdobju je otrok  v celoti čutni organ. Predan je  predvsem ravnanju okolice, ki jo posnema. Tako se  nauči vključiti v družbo. Otroci v tem času imajo lokalni spomin, kar pomeni, da se otrok, ki je bil v okolju in je tam počel določene stvari, tega še ne more zavestno spomniti. Če pa bo čez nekaj časa prišel v isto okolje, s svojim obnašanjem pokaže, da se tam zna takoj orientirati in še ve, kje se nahajajo določeni predmeti in  kaj je  z njimi počel. Lokalni oz. krajevni spomin je povezan z voljo.

Okrog šestega leta se v otroku prebudi nekaj, kar lahko označimo kot začetek volje. Otrok se zave, da sam nekaj ne zmore in pričakuje, da odrasli to lahko naredi. S tem raste v otroški duši sila spoštovanja. Spoštovanje se prebudi, ko se otrok zave, da ima drugačne sposobnosti kot odrasli. Takrat lahko posnemanje zamenja avtoriteta. Otrok je sedaj sprejemljiv za avtoriteto. To se dogaja okoli sedmega leta. Prav tako se razvije ritmični spomin, ki ima svoj vrhunec med 4. in 5. letom. Ritmični spomin živi pri modernem evropskem otroku do devetega leta in je povezan z občutkom.

Drugo vzgojno obdobje traja od sedmega do štirinajstega leta starosti.  Moto tega obdobja je: SVET JE LEP.

To je čas, ko razvija otrok mišljenje, pisanje, računanje,  risanje,…   V tem obdobju je vsak otrok  poln domišljije in kreativnosti. Zunanji svet nastane v otrocih kot notranja slika. Pomembni so primeri, slike, podobe, zgodbe, ki jih notranje doživijo, da najdejo notranji smisel in vrednote. Odpre se mu pogled za naravo. Notranjo otrokovo potrebo zadovoljimo, če mu veliko pripovedujemo o naravi in mu omogočimo, da jo doživi. V tem  obdobju  pride do ločitve jaza in sveta. Čutenje se objektivizira. Otrok doživlja svojo osamljenost, najprej začasno, v naslednjih letih pa vse pogosteje. Polzavedno čuti svojo odrezanost od kozmosa in ujetost v mračen svet, ki je omejen s telesnostjo. Svojo osamljenost lahko izraža v molu, saj v tem obdobju lahko doživi dur, mol in harmonijo.

Po 9 letih ter približno štirih mesecih se začne zaznavanje  novega  pogleda na svet. Sam sebe otrok doživlja, kot da stoji nasproti zunanjemu svetu, ki ni tako lep in pameten, kot ga je ustvarila fantazija. Z določenim strahom je zdaj otrok, ki postaja osamljen, pred polarnostjo: jaz – svet.  Po eni strani je otroku vse »dolgočasno« ali »pusto in prazno« – po drugi strani teži za novimi doživetji, za potovanji »tja, kjer še nihče nikoli ni bil«.

Pri devetih, desetih letih otrok doseže dihalno zrelost, ko sta ritem pulza in dihanja v  enakem razmerju kot pri odraslem 1:4. To je takrat, ko lahko z desno roko otroci dosežejo levo uho.Otroci pred dihalno zrelostjo dihajo drugače, v razmerju 1: 3 med zvočnim ritmom in pulzom.

Pri devetih letih se pri otroku začne logično mišljenje. Primerno je, da ga začnejo starši spraševati za mnenje. Otrok postane kritičen do svoje neposredne okolice. Ljudje, ki so stali na najvišjem piedestalu, padejo najgloblje. Zaradi tega je nesrečen, kar pa povzroča uporabo vedno bolj grobih oznak. Zdi se, kot da bi prej samoumeven svet, na katerega je bil tako ponosen, zdaj prvič videl: »Naš vrt se mi zdi resnično umazan«,  ali »Zakaj je v tej hiši vedno tako temno kot v tej zoprni ulici«. Kritika pa postaja vseprisotna in vedno bolj razjeda sproščenost.  V tej starosti smrt prvič doživijo kot problem.

Tretje sedemletno obdobje v enem izmed naslednjih člankov.

Uredništvo

Komentiraj objavo