.



Simon Eržen:Burna noč v delavskem kempu-Oman 1.del

Zadnje minute so odbile, ko sem se z vsemi culami odpravil na novo ekspedicijo po Omanu. Letalo je poletelo iz Dunaja preko Dubaja vse do Muscata. Ker sta to bila dva popolnoma medseboj neodvisna leta, sem se vseeno uspel dogodovoriti, da mi prtljago ščekirajo vse do Muscata, da je nisem rabil v Dubaju prelagat in bi tako potreboval še vizo za Emirate. To bi pomenilo dodatne stroške tja grede in nazaj grede. Po pristanku v Muscatu me je že mantral “firbec” kako se bo vse skupaj razpletlo. Takšne izkušnje še nisem imel, da bi potoval s kolesom po puščavi in v arabskem svetu, ki je nekaj drugega kot ostale države, ki sem jih s kolesom prepotoval do sedaj. Vse je enkrat prvič in naj bo kar bo sem si rekel. Na letališču sem si pridobil vizo do 30 dni in pozdravček Salāmu Alaykum. Aha, saj vendar govorijo arabsko. “Superca, no malo pa itak že znam, če ne pa bomo skuminicirali v angleščini”, sem si mislil.

Bil je petek, v arabskih državah torej vikend, ura je bila 9h dopoldne in po izhodu iz letališča sem si želel pridobiti taksi do mesta, ki je bilo 20 km oddaljeno. Načrtov za pot nisem imel nič, vedel sem le, da želim do Hotela Crowne Plaza, kjer sem bil dogovorjen z Avinashom (frend iz Malezije), da se lahko razpakiram in tam deponiram škatle za kolo in prtljago. Tako je tudi bilo, taksist me je pripeljal pred nobel hotel, kjer mi je tudi osebje neglede nato, da nisem bil njihova stranka omogočilo, da sem se lahko tam razpakiral. Takoj sem opazil, da se je med transportom zvilo sprednje kolo pa tudi sprednji nosilec za torbe. Tako seveda nisem moral nadaljevati poti in takoj sem stopil v akcijo. Kolo sem začel centrirati in ga po eni uri začasno uredil. Vse ni šlo urediti in ga bo treba po prihodu domov zamenjati.
Nato sem se odpravil v bližnji supermarket po hrano. Vreme ni bilo kaj prida in je deževalo. To je sicer obdobje, ko pade največ dežja v Muscatu, a ponavadi ne preseže par dni na mesec. Vendar, tokrat je bilo malce drugače, kar so potrdili tudi domačini. Tudi tukaj se vreme iz leta v leto izjemno spreminja. Z mapo in knjigo v roki sem stal pred supermarketom in študiral v katero smer zaviti. Ali grem na sever, na vzhod ali pa direkt proti jugu. Odločil sem se za vzhod, po severni obali Omana proti mestu Sur. Ura je bila 15h popoldan ko me je, na edini cesti v tej smeri, torej avtocesti, na odstavnem pasu zaustavil avtomobil iz katerega je stopil domačin v civilu in me začel slikat. Nič mi ni bilo jasno. Kasneje mi je rekel, da je novinar in bi rad o moji poti nekaj napisal. Vedel sem, da so arabci zelo odprti in se lahko v njihovi družbi počutim varnega, vendar sem želel to postopoma na svoji koži sam ponovno ugotoviti. Tako me je prvi dan pot zanesla ne delač vstran od vasice Siya. Tam sem v nekem bivalnem kempu skupaj z nekim indijcem prebil noč v njegovi sobici. Utrujen od potovanja in celodnevnega kolesarenja sem kar hitro zaspal. Vendar noč je bila zelo burna, saj nisem vedel, da tale indijec spi ob luči in povrh vsega je celo noč nekaj sanjal, govoril in je bilo kar moteče, ampak povsem varno.

Zjutraj sem vstal že ob 6h, malce nenaspan, še od celotne poti, sem pozajtrkoval in odpeljal naprej. Vreme je bilo spet oblačno, nič kaj prida. Vsako uro je malo po malo škropilo. Ogledal sem si pristno tradicionalno vasico Siya in spregovoril z domačini. Prvi kontakti so bili dokaj pozitivni. Hitro smo navezali stik, saj smo bili obojni zelo odprti. Kasneje sem prispel do konca asfaltne caste in naslednjih 30 km le premočen šoder čez planoto. Cesta se je nenehno cepila in seveda nikjer nobene oznake. Še dobro, da mi je po 2h uspelo priti na glavno cesto, vendar z 5kg lepljivega blata na kolesu :-). Tisti dan sem bil v eni drugi vasici povabljen na kosilo k enemu arabcu, ki mi je razložil, da ima zelo zanimivo službo in sicer na enem od črpališč nafte. Le teh je po Omanu preko 6000 tisoč in tile arabci, ki so ponavadi na višjih položajih, delaj 14 dni, 14 dni pa so doma. To pa predvsem zaradi zdravstvenih razlogov, saj so na samem črpališču velike koncetracije uhajajočih plinov, ki znajo škodovati temu. Po dolgem dnevu sem zvečer tik preden se je vsulo iz neba obstal v neki skromni vasici Dhabab. Tam so me sprejeli kar v skupinsko sobo kjer so se družili in mi takoj ponudili prenočišče in jesti, kavico, čaj in sadje. Zelo gostoljubno od njih. Seveda sem takoj sprejel. Nekaj urni pogovor pozno v noč je bil zelo informativen in sproščujoč.

Naslednji dan me je pot vodila v dve dolini (v nadaljevanju po arabsko Wadi), torej Wadi ash Shab in Wadi Tiwi. Totalno dve nori dolini z vodnimi in palminimi oazami. Ena čisto ob morju, druga malce v notranjost gora. Tam sem seveda spet bil povabljen na kosilo in prenočil pri domačinih in se poigral z njihovimi otroci pred spanjem. Spal sem kar v sobi za goste, ki sem jim reče “Megles”. Očutki za prve dni potovnaja so bili pozitivni in nisem si niti malo mislil, da bo tako preprosto in zabavno potovati po islamski državi, sploh pa ker je to arabski svet, ki je že po sami mentaliteti ljudi in seveda navsezadnje po pokrajini precej različen od zahodnega sveta. V bistvu sem dobil odgovor, da mi ta kultura in način delovanja človeka do sočloveka zelo ustreza, zato sem nadaljeval pot še bolj sproščeno. Ustavil sem se tudi v mestu Sur, zelo prijetno mesto, ki bilo včasih eno večjih pristanišč v celotnem zalivu Omana. Sicer pa sem si ogledal tudi ročno proizvodnjo starih „gusarskih“ ladij, ki jih še danes izdelujejo brez vseh načrtov, torej znanje predajajo en drugemu. Ladje so vredne ogleda.



V popoldanskem času pa sem za ciljno destinacijo tisti dan po priporočilu prijatelja Miha izbral Ras Al Jinz, točko kjer si lahko ogledaš velikanske (1m velike) želve. Sonce je že kar pripekalo, za razliko od prvih par dni. Čisto na skrajnem vzhodnem rtu arabskega polotoka se nahaja ta nič kaj velik kraj, z dvema ali tremi hišami, kjer je na koncu le Visitor center. Tam sem se razpakiral in naredil svojo šotorsko bazo. Ogled teh prečudovitih bitij je možen pozno zvečer ali zelo zgodaj zjutraj, praktično ponoči, saj le takrat pridejo na obalo in ležejo jajca (od 1000 jajc preživita le 2). V zimskem času jih je manj, poleti pa tudi do 50 želv na noč. O tem in kako se je med večerjo do šotora prilezla rdeča lisica pa v nadaljevanju…


Več na: http://www.bikingtheglobe.net/index.php?mod=home




Komentiraj objavo