Spoznanje

Človek najbrž ne sprejme najbolj elegantno, ko se zave, da ga še ni obšlo spoznanje, da ga je pravo spoznanje pravzaprav obšlo. Če se tega sploh zave. Spoznanje seveda ni natančen pojem. Preprosto zato, ker se utaplja v »verjetno možnem«.

»Ah, kaj!« – poreče večina na zadnji stavek. »Saj vendar vemo o tem in onem že toliko…«

»Da res?« Koj nato me prešine še Tolstojeva misel, da za sveto in važno velja samo to, kar si ljudje izmislimo, da bi varali in mučili sebe in drug drugega. In da bi gospodovali drug nad drugim.

In večja uboga para kot je, večji zmene kot je, raje bi gospodoval. Še z večjim užitkom in bolj tiransko, če smatra, da je nekdo še večja uboga para, še večji zmene, kot on sam. In ni jih malo – teh ubogih par in zmenet namreč – ki si nabavijo psa, da bi lahko gospodovali vsaj nad nečim. In potem se čudimo in vpijemo čez tiranstvo kapitalizma, globalizacije, denarja…

Ti tirani smo mi, sleherni od nas. Uboge pare in zmeneti. Samo spoznati moramo to, si priznati.

»Mi pa že ne!« zagrmi 7 milijardni zbor ubogih par in zmenet.

Narobe! Ker preprosto nočemo spoznati, si priznati, da smo uboge pare in zmeneti, ki nimamo niti toliko jajc, da bi tvegali razmišljati. Je pa že lepše upirati prst v vsemogoče krivce za svoje slabo počutje, je pa že lagodneje in varneje pisati po nareku in se potem nihče ne čuti odgovornega in krivega za nič, kajne?

Razumem, ubogim param in zmenetom ni enostavno spoznati in priznati, da v njih ves čas ždi potlačena želja, da bi jih kdo vodil, jim gospodoval. Kaj pa, če bi uboge pare in zmeneti – namesto da upirajo prst v raznorazne krivce za svoje slabo počutje – za spremembo zmogli vsaj toliko poguma in pričeli razmišljati?

Si nor!? – »Misliti se pravi nič vedeti.« Najbrž se večina spomni tega »modrega« reka, ki ima kdo ve kako staro patino? Koliko pa se jih je ob tem reku in nič koliko drugih, ki veljajo za modre, ker jih pač prekriva patina časa, vprašalo: »Kdo neki bi jih utegnil spesniti, kdo neki bi lahko imel korist od njih?«

Viš, na takšnih primerih se prične razmišljanje, tisto pravo, poglobljeno razmišljanje.

Ampak – pazi malo!: »Misliti se pravi nič vedeti.« Vsaj še kakšnih 100 podobnih budalosti lahko izstrelim iz prve. In ob vsaki se vprašam: »Je mogoče, da razumsko bitje, za kakršno se uboge pare in zmeneti imamo, ob takšnih budalostih ne skočimo iz lastne kože in izprašimo to svojo neumno kožo na živo in mrtvo?«

Ja ja, šele na tak način se lahko premakne kaj, šele takrat se uboga para in zmene vsaj približa nečemu, za kar se ima – za razumsko bitje.

Pa saj tega nočemo – biti razumsko bitje, kajne? Želimo biti neumni – spoznajmo vsaj to, priznajmo si vsaj to. Kje si pa videl skakati iz svoje kože! Nak, nak! – mi pa že ne bomo skakali iz lastne kože, kje pa! – saj: »Stara vera, dobra mera!«

Milijoni in milijoni smo spoznali, da so krščanstvo, njegova morala, njegove vrednostne sodbe, še posebej pa njegove »vrednote« najlepši zgled za najbolj nasilno, sprijeno, zlohotno in nizkotno zapeljevanje uma in duha, posledično pa za gospodovanje pod taktirko omenjenih lastnosti. Milijoni smo spoznali to, že res, ni pa nas mnogo, ki jasno in glasno tudi izrečemo to.

Kako je mogoče, da smo le milijoni spoznali to? Milijarde bi nas morale biti. Kolumb velja za odkritelja Amerike. Ampak velja samo zato, ker je prispel tja v imenu križa. Da, samooooo in leeeeee zato, ker je prispel tja v imeeeeeenuuuu kriiiiža! Smo se docela razumeli? Smo se res?

Očitno ne. Ker učiteljski križaboječi pezdetje namreč še kar naprej lažejo otrokom, da je on odkril te kraje.

Pa je zgodba o Kolumbu sploh pomembna? Za ubornost razmišljanja uboge pare in zmeneta zanesljivo ne. Za vsaj malček razmišljujočega pa je to neskončno velik miselni korak. Je spoznanje. Zakaj sleherna stvar, ki mislimo, da kaj vemo o njej, se skozi čas prime le, če jo blagoslovi križ. In to je pika na i na spoznanje. In šele od tod dalje se prične poglobljeno razmišljanje. In naj si znanost in filozofija in kup intelektualcev nikar ne domišljajo, da so neodvisni od križa, si tega ne morejo in ne smejo domišljati. Če križ nečesa ne požegna, nak, tega ni.

Ooooo! – kaj vse je imel spočetka reči križ čez Darwina. Zdrav razum seveda veleva, da ga je možakar pač pihnil. Ampak križ se je sijajno obrnil po vetru. Razvoj iz zveri namreč daje neizmerne možnosti, da se tudi obnašamo kot zveri. In križ je po tem vprašanju vselej na čelu zverinski sodrgi vojščakov vse od 5. stoletja dalje. Samo opustošenja Aleksandrije in smrt Hipatije se spomnimo, pa je hitro vse jasno. Med drugim tudi to, da je šlo prvenstveno za dokončno opustošenje aleksandrijske knjižnice. V nasprotnem bi se lahko iz papirusov še razbralo tiiiiiiiisto – ja, tiiiiiisto, da je vsa zgodba o križanem in 2x rojenem ena sama usrana laž.

Pa Vandalov se spomnimo! Ti grozoviti rušitelji, kajne? Pa so Rimu samo pobrali cekine brez klanja in razdejanja – preverljivo. Ali pa Atila! – ta grozoviti bič božji, ki je tudi izdatno pobiral varščino Bizancu, naposled celo papežu – groza, kajne? In že je na vekomaj veke – bič božji – tudi preverljivo.

In ta lažniva, klavska krščanska sodrga bo meni govorila o resnici, miru, ljubezni, celo o svetosti življenja. Križ, njegove razlage in iz njih izpeljane »vrednote« so neposredno odgovorni tudi za »vrednote« vseh ostalih velikih verstev. Ali so jih spodbudili ali pa kontaminirali s svojimi razlagami in »vrednotami«.  Eni torej krščanščijo, drugi muslimanščijo, tretji hindujskajo, četrti spet buda… – kakorkoli, budalaščijo vsi po vrsti in to brez izjeme.

Nečednost ima samo dva izvira: brezdelje in praznoverje – in to sta enoti za križ in krščanstvo. Dve pa sta čednosti: delavnost in pamet – tu križa zanesljivo ne najdemo. Recept za uspeh pa sta nizkotnost in ostudnost – no, to pa sta dobesedno sinonima za križ in krščanstvo.

Ker nas je strah razmišljati, se torej hranimo z napačnimi, lažnivimi zgodbami. In kaj lažjega potemtakem kot gospodovati skozi laž in z lažjo.

Popoln idiot je torej tisti, ki si domišlja, da tudi današnjim svetovnim tegobam ne poveljuje križ. Izključno on. Ker – teokracija nad vsem, a? In dokler bosta križ in krščanska miselnost na oblasti, človek ne more biti zrel za veliko, ustvarjajoče in odgovorno. Eni to vemo.

Rešitev? – prevrednotiti sleherno vrednoto. Pričenši denimo s tem, da ni svetosti življenja – je samo življenje. In da ni velike ali male laži – je samo laž. In da ni velike ali male kraje – je samo kraja… In komu smo se dali natvesti po teh vprašanjih? Duhovnikom – najnizkotnejšim prevarantom in prisklednikom, skratka najslabši vrsti ljudi.

Ja, prevrednotiti vse vrednote. Razumem, ni enostavno. Je pa nujno. V nasprotnem?  Razmišljajoči že vedo, kaj hočem reči s tem vprašanjem. Kaj pa z ubogimi križevskimi parami in zmeneti?

Pač niso pričeli niti čutiti, kaj šele dojemati, da njihovo srce ne more biti namenjeno jezi, mržnji in kaznovanju, ampak da so prijateljstvo, tovarištvo, ustvarjanje in odgovornost najžlahtnejši sad prizadevanj njihovega bistva. To pa pomeni – dati. Da lahko sploh sprejmejo kaj. Dati je kozmični red. Dati seveda ne pomeni kupiti kaj, dati pomeni napraviti kaj za nekoga.

Uboge križevske pare in zmeneti tega pač niso dojeli, niso hoteli dojeti niti besede dati. Pa so imeli vse možnosti, da jo dojamejo. Zato naj gredo čimprej, ampak res čimprej, na dolge, dooooolge počitnice – zaslužili so si to, pridelali so si to.

Zemlja jim bo hvaležna. Jaz pa poprosim vesolje, naj mi omogoči, da se reinkarniram v mah na ruševinah Vatikana. Mi gre kdo delati družbo?

Kaj pa ti, uboga križevska para in zmene, ja ja, prav ti, ki najbolj zadrto misliš, da se te to ne tiče? Da, da – predvsem ti.

Kot rečeno – Zemlja ti bo hvaležna. Ker je velikodušna.

Se ne zdiš sam sebi do kraja bedast – ti uboga križevska para in zmene? – živiš na velikodušni in darežljivi Zemlji, pa se ti še sanja ne, kaj pomenita pojma velikodušnost in dati.

Avtor: Darko Žlebnik,  zlebnik.darko@gmail.com