Sposobnosti za učenje se razvijejo iz otrokovih gibalnih izkušenj v povezavi do svojega telesa in okolja.
Vsak človek vsako jutro v nekaj sekundah ponovi dosežke prvih treh let življenja: raztezanje, dvigovanje, govorjenje.
Devet mesecev traja, da otrok lahko premaga težo svojega telesa. Ker otroku ta čas nehote skrajšamo, saj smo prepričani, da je prav , da ga v razvoju spodbudimo, ima vedno več otrok v današnjem času težave z osnovami pisanja, branja in računanja. Otroku tako odvzamemo možnost naravnega gibanja.
Otrok ob rojstvu in prve mesece leži na hrbtu. Pri tem uporablja ušesa in oči, ki jih premika v vse smeri. Če spremenimo otrokovo pozicijo, se v zaznavo otroka vključi še koordinacija, čeprav za to še ni pripravljen. Bolje je prestaviti voziček ali zibko na drugo mesto, kot premikati otroka.
Najprej lahko dvigne glavo in roke. Ko dvigne glavo, se šele lahko prevali iz ene strani na drugo. Pomembno je, da otrok dobi sam izkušnjo, da dvigne glavo iz ležečega položaja na hrbtu. Ne s pomočjo staršev ali drugih.
Sledi ležanje na trebuhu. Da otrok to lahko stori, mora biti dovolj močan, da z lastno močjo dvigne in obrne svojo glavo. Danes otroci pogosto ležijo na trebuhu, še preden so dovolj močni.
Plazenje in kobacanje omogoča otroku razvoj prostorske orientacije, kar ima za posledico pokončno držo.
Še preden so njihove mišice dovolj močne, da same držijo glavo, dajemo otroka v pokončni položaj. Velikokrat otrok zaspi v naročju, glava pa mu visi navzdol ali pa mu glavo naslonimo na ramena in s tem pritiskamo na vratna vretenca; niti eno niti drugo ni v redu.
Prvih devet mesecev naj bi se otrok sam gibal s pomočjo rok in nog in na ta način dosegel kontrolo položaja svojega telesa. Ta čas skrajšujemo z uporabo hojic ali gugalnic, ko ga prehitro postavimo v vertikalno pozicijo. S tem se otrok ne nauči naravne koordinacije zaznavanja in gibanja, ki se lahko razvijeta le v horizontalni legi.
Ko otrok obvlada svoje mišice, da sam dvigne svoje telo, bo naredil prvi korak. Ko otrok premaga silo teže in svoje telo postavi v pokončen položaj, zahteva to od otroka ogromen napor volje. Ta spontana koordinacija med kostmi, mišicami in živci je osnova za pisanje, branje in abstraktno mišljenje.
Ob rojstvu ljudje uporabljamo obe strani, tako levo kot desno, enakovredno, nobena ne prevladuje; smo obojestranski. Dominanca se razvija in raste počasi. Dominanco, ki poudarja uporabo ene polovice telesa, doseže otrok približno pri sedmih letih. Če prehitro vztrajamo pri uporabi ene polovice telesa, lahko to otroka kasneje ovira v učnih sposobnostih, saj se mu lahko razvije križna dominanca. Če dominanca ni dozorela od zgoraj navzdol, lahko ima otrok težave z ravnotežjem.
Ko otrok doseže pokončno držo, potrebuje nekaj časa, da enakomerno uporablja levo in desno polovico telesa. S tem ponovi vzorec obračanja sem in tja iz ene strani na drugo stran. Ko njegova roka doseže telesno sredino, srednjo črto, ki obema rokama dopušča, da sta aktivni, vsaka na svoji strani. Na ta način otrok oblikuje obe možganski polovici.
Nato pa velja omeniti še čutne vtise. Le-ti od rojstva dalje vplivajo na otroka: hrup, radio, televizija, ljudje, ki prihajajo in odhajajo, sesalec, ki ga vlečemo mimo posteljice, luč, ki pride in gre, šumenje, tresenje pralnega stroja,…vse to se zelo razlikuje od materinega ritmičnega srčnega utripa in tihega toka njene krvi, ki ga je otrok slišal v materinem trebuhu.
V 19. stoletju so od prvega dne otroku zatemnili sobo z zavesami. Do krsta je malo ljudi smelo otroka obiskati. To je trajalo približno šest tednov, dokler otrok ni zmogel sami dvigniti svoje glavice.
Enakomerni dnevni ritem deluje na otroka zdravilno. Danes redko uspemo otrokom ustvariti takšen mir, da bi si opomogli od naporov poroda.
Mnogi vtisi ne sodijo v naravni izkustveni svet otroka – gledanje televizije ali hitra vožnja z avtomobilom. To pri otroku sproži močne reakcije na področju čutenja, kar lahko ima za posledico nazadovanje v razvoju gibanja. Zaradi tega se lahko razvije križna dominanca, levoročnost ali vedenjski problemi.
Zgodnje intelektualno učenje, ki temelji na koordinaciji čutnih vtisov in hitrih reakcij ovira razvoj prostorskih odnosov, kar kasneje vpliva na pisavo in obračanje črk pri pisanju. Za pisanje potrebujemo dobro koordinacijo roka – oko, ki temelji na ritmičnem gibanju.
Suzana Mihec
vitaFIT
Nedavni Komentarji