.



»Um ti je dan.«

»Um ti je dan.«

Zadnje zatočišče človeka je njegova misel. In če ta temelji na zdravem razumu, ti to zatočišče nudi vsaj dostojanstvenost, če ga že ne moreš pojesti ali si z njim kupiti klobaso. In prav zdrav razum se človeku spodnaša skozi dogme, religijo, tradicijo in še z vrsto stvari s skaljenim razumom, ki jih neusmiljeno podpihujejo mediji, politika, cerkev, žal tudi znanost.

Dobro in zlo sta že ena od stvari, ki ju je človek sprejel kot neispodbitno dejstvo. Pa je temu, namreč da obstajata dobro in zlo, res tako?

Samo do zdravega razuma je treba stopiti in tudi ta dogma se v hipu razblini. Zdrav razum pravi, da v naravi preprosto ne more potekati neusmiljen boj me dobrim in zlim, ampak, da v njej vlada, mora vladati sodelovanje, vzajemnost in skladnost. Etika narave je to, še bolje kozmični red. Človek pa se je domislil, da to zanj ne velja. Prepričan je, da v osnovi obstajata dobro in zlo, v resnici pa se bije boj le med resnico in lažjo, dobro in zlo sta posledici. Še ena v neskončnem nizu zamenjav vzrokov in posledic. In zagovarjanje laži in vera v laž sta stvarnika vseh krivic, nasilja, gorja in tragedij tako pri posamezniku kot v družbi. Pred kaznijo se že 4 letni otrok zateče k laži, punce vsake toliko boli glava, fantje zamolčimo kakšno čašico čez… in tako je že tisočletja.

Skozi tisočletja pa precej nanese. Niti predstavljati si ne moremo, kako te majhne vsakodnevne laži skozi čas usodno vplivajo na civilizacijo nasploh. Prav te majhne laži in neizrečene resnice ljudstva so namreč vselej pridoma izkoriščali veliki fantje za svoje velike laži. Veliki fantje imajo pač več poguma, tvegajo bistveno več, zato lahko postanejo grosisti laži, malemu človeku pa velikodušno prepustijo laži na drobno in vse drobne koristi iz tega. Na ta na videz nepomemben način smo pripeljali to našo civilizacijsko cizo do stanja, ko lahko mirne duše ugotovimo, da se je človekov smisel za »resnicoljubnost« spridil v zlaganost vseh razlag sveta in zgodovine. In to brez izjeme prav vseh. Kot rečeno, skozi tisočletja precej nanese.

Ena zadnjih velikih laži je tudi problematika globalnega segrevanja. Če bi se ljudje namreč zavedali, da t.i. Uradna znanost ni v službi resnice, bi kaj hitro spregledali tudi to manipulacijo. Do pred nekaj leti se je sicer na veliko govorilo o emisijah CO2, vendar so režiserji teh manipulacij zaradi tehtnih argumentov s strani prave in ne uradne znanosti zamenjali besednjak in po novem je spet modno govoriti o globalnem segrevanju. Ne drži ne eno ne drugo. Prav nasprotno. Zemlja je v fazi rahlega ohlajanja. To je preverljivo na toliko  mestih, da več skoraj ni mogoče, t.i. Uradna znanost in velika trobila pač morajo goniti svoje. Pa pustimo ob strani eno in drugo znanost in se raje prepustimo zdravemu razumu. Zemljina atmosfera vsebuje tam okoli 0,6% CO2, večino tega pa proizvedejo mikroorganizmi pri fermentaciji. In v oceanih je teh mikroorganizmov zaenkrat čisto dovolj. Prej bi najbrž povečal stopnjo CO2 v ozračju pretiran ribolov kot vse druge človekove aktivnosti. In zmene z imenom Al Gore dobi celo Nobelovo nagrado za razširjanje te laži in naša vrla tetica Kajfež Bogataj postane za kar dolgo obdobje najpopularnejša Slovenka za to isto.

Zemlja je ženskega spola in je pač muhasta. Ne bi pa mogla biti muhasta, če bi ne bila tudi živa. Ups! – pišočemu se je zmešalo, poreče marsikdo. Marsikdo? Večina. In to je najbolj žalostno. Da ljudje ne vemo niti tega iz česa smo, na čem bivamo… Še ena resnica torej, ki so nam jo zamolčali. Zemlja je živo bitje, obdarjena s popolnim skladom in inteligenco, je kozmos v malem, ena od milijarde milijard oblik upočasnjene svetlobe, enako kot smo to mi, kot je to računalnik, na katerega kracam te črke, kot je to stol, na katerem sedim, kot je to vse okoli nas, kot je to vse vidno v vesolju. In tudi to so nam zamolčali.

Da mi kdo čisto slučajno ne bi očital neodgovornega odnosa do okolja – zadnji na tem svetu sem, ki bi mu ne bilo mar zanj. In s to izjavo nisem deklarativen in z njo ne iščem ne koristoljubja in ne slave kot to počenjata Al Gore ali naša Lučka. To vedo rastline v stanovanju, to vedo vsi malček starejši jurčki, ki jih raje kot dam v košaro odstopim naslednjim rodovom, to vesta marsikateri hrast ali potoček, s katerima se pogosto pogovarjam, to navsezadnje vedo vse mačke vzdolž ulice, da o sosedovem psu sploh ne steče beseda. Ne fotografiram narave, uživam jo tisti trenutek, ko sem z njo. In nikjer ne vidim laži, torej tudi zla ne.

In kaj je napravil človek? Svoj naravni smisel je zapeljal v najostudnejši in najbolj domišljav zvarek zlaganosti in postavil sebe za merilo vseh stvari, smisel in sol zemlje, krono stvarstva, celo kot rešitev vesoljne uganke – mor´š mislit! Zemlja je kot rečeno živ organizem, izgubila je potrpljenje, je na meji vzdržljivosti pred čezštevilčnostjo malikovalcev samo ene, najbolj sprevržene resnice: jaz, mene, meni, moj.

In nekdo mora enkrat narediti konec stanju brez vsakršne logike, reda, povezav, obveznosti,  odgovornosti in še zlasti stanju brez zdravega razuma.

»Zakaj konec?« bo začudeno vprašalo sedem milijard duš.

»Zato,« bo odgovorila Zemlja, »ker vas je toliko vprašalo.«

In prav to se bo zgodilo – v kratkem. Pravzaprav se to že dogaja, zlagani kot smo in zatopljeni v pobiranje majhnih dnevnih koristi tega pač ne vidimo. Malokdo stopi v bran ljudem, ki nam resnično želijo odpreti oči. Z lučjo išči junaka, ki bi želel slišati, kaj šele doumeti tiste, ki so imeli daljnovidne, daljnosežne oči in se niso priklonili religijski, še posebej krščanski morali, tej največji nesnažnosti in zlaganosti ter najnizkotnejšem zapeljevanju človekovega uma in duha, ki že tisočletja izpodbija bistvo vsega naravnega in se je kot protinaravna prisesala v vso človekovo bit kot zakon. Najdi mi junaka, ki bi želel doumeti tiste, ki so znali razločiti med potrebami in hotenji, ki so oznanjali velikodušje, opozarjali, da je na planetu vsega dovolj za vsakogar potrebe, razen za lakomna hotenja.

Razumem, ni nam najbolj do branja velikih umov preteklosti. Imamo pa zato pogumne aktualne fante, ki nam v zelo poljudni obliki sporočajo resnico. Žal tudi njih ne slišimo. Smo mar v velikih medijih zasledili novico o nasilni smrti avstrijskega geologa, dr. Siegfieda Tischlerja, ki je najbrž preglasno govoril: »Dajmo ljudem končno povedati, da nafta ni fosilnega izvora, ampak da nastaja sproti kot rezultat vode in njenega pronicanja skozi ustrezne sklade: Zaloge nafte so praktično neomejene.« To so med drugim tudi dokazali ruski naftarji, ki so po 20 letih spet odprli izčrpano vrtino in – glej ga zlomka! – spet poln bazen nafte. Tudi okoli vode ima t.i. Uradna znanost polna usta takšnih in drugačnih svaril, pa reveži ne vedo niti tega, kaj voda je. Dr. Masaru Emoto in kopica ruskih, nemških, avstrijskih… znanstvenikov namreč pravijo sledeče: »Končno lahko z zanesljivostjo trdimo, da o vodi ne vemo praktično nič.« Da sploh ne omenim Tesle, ki je že pred 100 leti eksperimentalno dokazal, da ne potrebujemo prav nobene hidroelektrarne, kaj šele atomskih central – kozmična energija je ves čas vseprisotna in je zastonj. Da tudi ne omenim, da ne potrebujemo nafte v najširšem smislu, avto na vodo je namreč znan že od leta 1936, s pogonom izključno na vodo se že nekaj desetletij veselo vozi nič koliko ljudi, uradna fizika pa nas prepričuje, da to ni mogoče. V praksi je torej mogoče, v teoriji pač ne. Hec, kajne?

In še in še bi lahko našteval, pa se bojim, da bi bilo za naštevanje vseh naših zlaganosti in zamolčanosti premalo 100 strani. Ampak kaj to ljudem mar. Zadovoljni so, da se lahko prebijejo iz meseca v mesec, da lahko gredo v nakupovalne centre, da lahko ob pivu navijajo za svoj klub, da lahko čenčajo o dnevni politiki in aferah, da lahko prežijo ob sosedu in na sosedovo – kakorkoli, ne počenjamo drugega kot pišemo po nareku, se ob mastnih naslovih zgražamo nad kurjimi tatovi, jih razstavljamo, raztelešamo in jih že vnaprej obsodimo, hkrati pa se skozi branje časopisov dokazujemo po brozgi potlačenih želja in idej velikih fantov, njihovih bolanih nagonov, nejasnih čutenj in dražljajev, čudnih izzivov in poželenj.

Vse to je doseženo z razuzdanim in neusmiljenim širjenjem strahu, omejitvami in dogmami, kar je ljudi popolnoma oddvojilo od svojega zavedanja moči in stvarnosti ter jih odtujilo drug od drugega.

Ta proces se odvija že tisočletja in deluje skozi prikrivanje pravega in vsiljevanjem potvorjenega znanja, v imenu religije, domoljubja, naconalizma, rase, bogastva, razredov in vseh ostalih načinov razslojevanja in razdvajanja. In ker je naš svet samo odsev tega, kar smo postali in kaj se dogaja v naši zavesti, ne more biti drugače kot je.

Ampak: »Um ti je dan,« poje pesnik. In če bi ljudje samo z hipec zastali ob tem stihu, če  bi se zavedli in pričeli čislati in tudi živeti osebno in ne nacionalno svobodo, samospoštovanje in ne spoštovanje države, osebno in ne institucionalno veličino – šele tedaj bi bili gotovi svoje moči, gotovi občutka dostojnosti in dostojanstvenosti v naravnem in čutnem in bi to tudi zavestno predstavljali.

Kako daleč ali kako blizu smo temu? Ena zadnjih študij dr. Chopre pravi, da ljudje povprečno mislimo 60.000 misli na dan. Žal je 95% misli istih včerajašnjim. Je potemtakem čudno, da se naša realnost skoraj ne more spremeniti?

Sklenimo: »Zgodovina,« pravi Marx v svojih zgodnjih spisih Sveta družina, »zgodovina ni nikakršna individualna oseba, ki uporablja ljudi za dosego svojih ciljev. Zgodovina ni nič drugega kot dejanja ljudi, ki skušajo doseči svoje cilje.« Možakar ima hudičevo prav. V praksi to pomeni, da že par tisočletij obstaja kompleksen sistem z duhovščino na čelu, ki načrtno in premišljeno dela na tem, da drži človeka v zgodovinski zablodi. Vzgoja in izobraževanje, institucionalne religije, filtriranje znanja in dognanj s strani zaprtega kroga znanstvenega establišmenta, mediji, smešenje in skrivanje davnih vedenj, uničevanje in potvarjanje starih knjig in listin ter upravljanje z miti in legendami so z najhladnokrvnejšo preudarnostjo ogoljufali človeštvo za pravo zgodovino. Tako imenovana ˝Uradna zgodovina˝ je najtemeljitejša laž, kar jih je bilo kdaj zasnovanih in je potemtakem eno samo absurdno propagandno blebetanje.

Da pa bo hec večji, nas že v rani mladosti seznanijo, da je zgodovina naša najboljša učiteljica.

Ko smo že pri učiteljici, tod blizu teka tudi znanost, a tudi ona ima na vesti toliko  preudarnih laži in zgrešenosti, da me je do temeljev sram pred vnuki.

Uradna zgodovina: blebetanje, kot rečeno;

Uradna geologija: kup preudarnih laži;

Uradna arheologija: večidel blebetanje (Uradna egiptologija: fuj na kvadrat);

Nafta ni fosilnega izvora;

Materija ne obstaja;

Teorija evolucije: zgrešena;

Teorija relativnosti: zgrešena;

Tudi fiziko bo treba postaviti čisto na novo;

…in tako dalje in tako naprej v svetlo prihodnost znanosti, ki ni v službi resnice.

Ponovimo: Neizrečene resnice ljudstva so vselej pridoma izkoriščali veliki fantje za svoje velike laži. Ampak, vprašam, zakaj ne goljufati ljudi, ki se hočejo goljufati sami? Ali pa je nemara resnica preveč dolgočasna. In pravičnost terja, da Zemlja ne postavlja več vprašanja: »Quousque tandem…?

 

Darko Žlebnik.

Darko Žlebnik.

 

Avtor: Darko Žlebnik

[email protected]

Komentiraj objavo