.



Žalovanje za otrokom je nepopisno boleče tudi za živalske matere: zato sem postala veganka

Kot vsaka mala deklica, sem v svojem očetu videla največjega junaka in v materi najboljšo zaščitnico. V dedku in babici sem videla zavetje in prejemala brezpogojno ljubezen. Kot prva vnukinja sem bila njuna ljubljenka in zame sta naredila vse, prav vse.

Bila sem vzgojena v duhu, da je biti vesten, dober, delaven in pošten  največja vrednota človeka. Jedli smo dobrote. Vedno sem imela vsega na pretek. Seveda tudi koline. Praznik družine se je letno obetal. Največkrat so prašiča zaklali drugje in potem pripeljali le meso, ki sem ga kot vestno delovno dekletce pomagala razkosati in pakirati v vrečke. Nato pa je šel lepo »na hladno, da mu ne bo prevroče«, tako je zvenel opis pakiranja mesa v skrinje. Bila sem stara okoli 5 let.

jasmina-2

Videla sem tako imenovane koline. Če gledam nazaj, je bil to popoln umor. Brez kančka usmiljenja, brez kančka odgovornosti, v veliki meri odobravan. Vedno je bilo rečeno, da bo šel »prašič naslednji dan na lepše«.  Kot otrok sploh nisem razmišljala o tem, kaj naj bi to pomenilo. Ljudje, ki sem jim zaupala, so tako rekli in seveda sem verjela. Ne krivim jih, ne obsojam, le poskušam razmeti samo sebe, zakaj se mi je vse zdelo smešno, zabavno in praznično. Mešanje in poskušanje krvi. To je bil del rituala.

Bolj sem se igrala v času razkosavanja trupla, bolj so bili ostali sproščeni. Vedno sem prejela tudi prašičji rep, s katerim sem po dvorišču lovila mami in babico. Vse smo obrnili na smeh, na pretirano srečo celo, bi lahko rekla. Razumljivo, ni jim bilo lahko. Počeli so, ker jim je narekovala tradicija in kaj je lepšega, če se otrok zabava in je vse takoj bolj sprejemljivo.

Prišla je jesen in želela sem belo-črno jakno, tako mehko, kot jo je imela sosedova teta. Seveda, ker se je meni v vsem ustreglo, je dedi vstal, šel do zajčnika in potolkel večje število črno-belih zajčkov. Da sem imela jakno. Pri vsem sem sodelovala, ker sem bila sveto prepričana, da »gredo na lepše«, kjer je toplo in tam ne potrebujejo jakne.

Ne vem, ali se kdo spomni Klinike na koncu mesta. Ker sem imela željo biti zdravnica, smo se oblačili v zdravnike in šivali zajčja trupla, ter jih polnili s kruhom. Vse samo, da je bil otrok srečen.

Kokošim so sekali glave, da so le te tekale brez glave po dvorišču. Da bi bilo smešno, smo odštevali. Kokoš nemočna, njena glava na tnalu, sekira v zamahu: »Lej punca, tri štiri zdaj, lej, kako teče! Lej, kako teče!«

Vse to se je dogajalo v domačem okolju. Vse je bilo popolnoma sprejemljivo in nikakor nismo kazali kančka usmiljenja. Je pa res, da se je do same hrane izkazalo veliko spoštovanje. Če je bil za hrano ubit zajec, se je pojedlo vse!

Nekako dvorezen pogled na vse skupaj, umor, spoštovanje, vendar nikakor ne usmiljenje.

Ves čas in še danes imam nizko toleranco do ljudi, ki jedo meso in ne vedo, kako do njega pride. Vedno sem dejala, da če hočeš jesti meso, bodi tam, glej in razumi, da je to žival. Med vsem ostalim, me je to naučil dedi.

Minila so leta in postala sem mlado dekle. Nekega dne pa sem prišla na obisk k znancem na kmetijo. Klali so  bika. Ne bom pozabila, nikdar ne pozabim!

 

Bik je prvič v življenju stopil iz hleva. Na nogah je imel verige in na vseh štirih koncih so ga držali. Ven je prišel miren. Prvič je bil zunaj. Globoko je vzdihnil svež zrak, da je kar ropotalo po njegovih dihalih. Tisti trenutek so mu čez glavo vrgli odejo in začelo se je. Prvi udarec z macolo, temu je takoj sledil še eden. »Ni klecnil kurba, užgi ga, ni klecnil…!« In nato se je začel masaker. Preden so mu v vrat zapičili nož je bilo že celo dvorišče krvavo.

Jasmina in njen prijatelj Mario

Jasmina in njen prijatelj Mario

Ne glede na kaos in ves hrup dogajanja, poki udarjanja po lobanji, je bilo slišati zvok, kot nekakšno brbotanje zračnih mehurčkov, ki so se delali zaradi izdihovanja živali in prisotne krvi, ki je bika oblivala. Vedno bolj je hlipal. Sosledje vseh dogodkov je malce zamegljeno, ker sem obstala in mi misli niso več sprejemale vsega razočaranja nad nami.

V vmesnem času so pripravili vitel ter zadnje noge vpeli in pričelo z dvigovanjem. Takrat je odeja padla iz njegove glave in videla sem, da še vedno gleda. Agonija tistega pogleda me je popolnoma stresla. Gospe so gospodom prinesle šilce domačega, da so potem po velikem naporu lahko nazdravili in počakali, da je iztekla kri. Ko so ga pričeli rezati, je še trzal.

Postala sem vegetarijanka. Kar nekaj let je trajalo. Vendar sem zaradi pritiska družbe in zdravnika podlegla in ponovno pričela uživati meso, postala sem ponovno del družbeno sprejemljive sredine.

Po nekaj letih pa so se mi ponovno pojavila vprašanja, ali je to res prav. Najbolj me je bolela misel, da ne sledim srcu. Oči sem imela vedno odprte, nihče mi ni nič skrival. Vedela sem, kako se pride do mesa. Videla sem, pa vendar s srcem nisem znala gledati.

Nekega dne ni šlo več. Kot bi odrezal, sem ponovno opustila meso. Tokrat celo s kančkom jeze sama nase, ker je trajalo tako dolgo. In ta »jeza« mi je dala moč, da sem se zase postavila tudi v okolju.

Jasmina (druga z desne) je del ekipe projekta Fridina domača kuhinja

Jasmina (druga z desne) je del ekipe projekta Fridina domača kuhinja

Tekla so leta. Dogajalo se je veliko stvari. Seveda vsak živi, kakor ve in zna. Z možem sva imela vse, manjkala je pika na i. Otrok. Po veliko letih sva končno uspela in v sebi sem nosila dete. Veselje, ki sva ga občutila, je težko opisati. Še težje pa opišem žalost, ko sem izvedela, da je otrok med nosečnostjo umrl. Rodila sem mrtvorojenca.

Iz porodnišnice sem se odpravila praznih rok, z mlekom v prsih in raztrganim srcem. Nikakor nisem uspela sestaviti življenja nazaj. Seveda ne, manjka del mene. Srce parajoča bolečina obstaja še danes, po vseh teh letih, nisem pozabila niti se nisem utrdila.

Spomnim se objave na socialnem omrežju, ko so govorili o mleku iz domačih krajev in o zdravju. Ne vem, kaj me je vodilo, vendar želela sem vedeti več. Takrat sem ozavestila osnovno delovanje, ki pripelje do mleka. Žival je posiljena, kot mati oropana materinstva, njen otrok ugrabljen, zasužnjen in umorjen, zato da pijem mleko.

Na obisku pri rešeni kravi Miši

Na obisku pri rešeni kravi Miši

Prisilno ustvarjanje življenj, kot da so predmet, odvzem le teh in pahniti matere v tako hudo stanje, kot je žalovanje za otrokom, ni prav. In to večkrat v življenju, drugo za drugim.

Vsakega otroka ima mati enako rada, pa naj jih bo deset ali en sam. Žalovanje za njim je nepopisno boleče. 

Čustva so me v trenutku popeljala nazaj. V žalost, ki sem jo občutila, ko sem praznih rok sedela in čakala, da se zbudim iz hudih sanj. Še vedno po vseh teh letih se nisem zbudila iz teh sanj, sem pa zbudila srce!

Postala sem veganka. To ne pomeni, da živim zdravo, da sem v sekti, da nimam napak. Daleč od tega! Sem človek z mnogo napakami, slabimi nezdravimi razvadami in tudi napačnimi dejanji in odločitvami. In z vse tem tvorim celoto osebnosti. Vendar se trudim, da ne škodim drugim.

Zakaj? Ker je žalovanje za otrokom najhujše, kar lahko kdorkoli doživi in tega ne privoščim nikomur. Živali mi niso storile nič žalega in najmanj kar lahko storim je, da jim enako »vrnem«.

 

Pravijo, da šibkejša ko je žrtev, hujši je zločin.

Jasmina Hrastovec  

 

Vir: revija Osvoboditev živali, julij 2016, www.osvoboditev-zivali.org

 

 

Komentiraj objavo